Dogovor brez podpisa

Peking/Od naše dopisnice – Evropski komisar za trgovino Peter Mandelson in kitajski minister za trgovino Bo Xilai sta v ponedeljek dosegla okvirni sporazum o uvozu nakopičenega tekstilnega blaga, uvoženega iz Kitajske, vendar dokumenta še nista podpisala. Po neprespani noči pogajalcema ni uspelo, da bi stališča zbližala vsaj toliko, kolikor bi bilo treba, da bi se vrhunsko srečanje med Evropsko unijo in Kitajsko začelo v optimističnem tonu in da bi lahko voditelji z obeh strani mize rekli, da so odnosi med pomembnima partnerjema “bolj zreli kot kdaj koli prej”.

Britanski premier Tony Blair, ki je v ponedeljek zjutraj z ženo pripotoval v Peking, kjer bo skupaj s kitajskim premierom Wen Jiabaom predsedoval vrhunskemu srečanju, je lahko, potem ko so odstranili zloveščo tekstilno senco, nastopil s svojim znanim optimizmom.

»Evropsko-kitajski strateški odnosi so izjemno pomembni, in to ne le zaradi trgovine in gospodarstva, temveč tudi zaradi sodelovanja pri vseh pomembnih političnih vprašanjih, s katerimi se ukvarja svet,« je dejal kitajskemu predsedniku Hu Jintau med protokolarnim srečanjem, ki sta se ga udeležila tudi predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in komisar za zunanje zadeve EU Javier Solana.

Blair je med enodnevnim vrhunskim srečanjem poudarjal svojo priljubljeno temo – nevarnost pred vremenskimi spremembami in potrebo po doslednem izvajanju kjotskega protokola, kar kitajske strani ni kdove kako razveselilo, saj še vedno ni prevzela obveznosti glede omejevanja emisij ogljikovega dioksida v ozračje. Pri tem se sklicuje na status države v razvoju, ki ima še vedno pravico malce onesnaževati svet, da bi ujela korak z bogatimi deli zemeljske oble.

Med vrhunskim srečanjem, pravijo predstavniki EU, so posebno pozornost namenili izvozu »evropskega družbenega modela«, zlasti socialnih politik, za katere so Kitajci menda pokazali veliko zanimanje. Evropejci so jim dali vedeti, da bi globaliziranje socialnega modela z večjimi delavskimi pravicami in boljšo politiko zaposlovanja pripomoglo k premagovanju problemov, kakršno je vprašanje, ali Kitajski dodeliti status države s tržnim gospodarstvom, nato pa verjetno tudi vprašanje odprave evropskega protekcionističnega odnosa, ko gre za kitajski tekstil in drugo poceni blago.

V prizadevanjih, da tekstilni spor na vrhunskem srečanju ne bi imel najpomembnejše vloge, sta Peter Mandelson in Bo Xilai, kakor sta izjavila pred novinarji, »razrešila večino problemov«, zaradi katerih trenutno v evropskih pristaniščih leži kitajsko blago, vredno več kot 400 milijonov evrov. Čeprav nista hotela govoriti o podrobnostih sporazuma, se je izvedelo, da ta predvideva prodajo tega tekstila, in sicer s pogojem, da EU polovico omenjene količine sprejme ne glede na to, ali ta presega prvotno dogovorjene omejitve povečanja kitajskega izvoza, drugo polovico pa naj bi Kitajska odpisala iz izvoznih kvot za leto 2006. Za to rešitev mora Mandelson dobiti soglasje vseh 25 članic Unije.

Najboljši aspirin za glavobol, ki ga povzroča nesoglasje v kitajski sodobni medicini, se imenuje nakup letala. Tako so tudi tokrat za prijeten konec zasedanja pustili podpis sporazuma o novih naročilih airbusov. Upravni direktor evropskega konzorcija Iain Grey je pripotoval v Peking z Blairom, saj predvidevajo, da bo Kitajska v prihodnjih 18 letih potrebovala okoli 1800 novih letal v skupni vrednosti 230 milijard dolarjev. Ozračje pred podpisom takšnih pogodb pa ponavadi ni najugodnejše za načenjanje neprijetnih tem, kakršne so človekove pravice, želja Evropejcev, da bi se Kitajska poskusila pogovoriti s tibetanskim verskim voditeljem dalajlamo, ali zmanjšanje nasilja nad ujgursko manjšino v Xinjiangu.

O vseh teh stvareh pa so kljub vsemu govorili na zasedanju, predvsem v okviru embarga na izvoz orožja na Kitajsko. Dejstvo pa je, da neposrednih učinkov od omenjanja druge plati kitajske stvarnosti zagotovo ne kaže pričakovati v bližnji prihodnosti. Diplomati iz Unije ponavljajo, da je v odnosih s Kitajsko dialog edino sredstvo, ki utegne nekega dne roditi sadove, in hkrati odločno zavračajo metode izsiljevanja in pritiskov. Te metode prepuščajo ZDA. Kitajska vlada prav zaradi tega odnose z EU postavlja na prednostno mesto, ime »partner« pa čedalje bolj velja prav za Unijo.

Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.