Tiskane izdaje
Pariz – Lahko bi ubral drugo pot – molk, vendar se je odločil za besede. Dominique Strauss-Kahn, nekdanji prvi človek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ter protagonist afere letošnje pomladi in poletja iz newyorškega hotela Sofitel, je med približno petindvajsetminutnim televizijskim pogovorom (z novinarko Claire Chazal za zasebno televizijo TF1) v nedeljo zvečer pred zaslone prikoval 13,4 milijona gledalcev. Dobili so odgovor na vprašanje, ki si ga je po njegovi izpustitvi na prostost v ZDA in vrnitvi v domovino postavljala večina Francozov: poslavlja se s francoskega političnega prizorišča, vsaj začasno, in iz prvih vrst. Namignil pa je, da ga zanima mednarodno okolje, vprašanja, povezana s tehnologijo, hitro rastočimi gospodarstvi, evropsko demografijo.
Uganke ni več. Dominique Strauss-Kahn se je, kakor je potrdil v pogovoru, v predafernem času močne javnomnenjske podpore resda želel potegovati za položaj predsednika Francije. Zato je hotel na predvolitve levice in, če bi na njih zmagal, še na predsedniške volitve, zdaj pa je načrte pokopal. »Vse to je za mano, ne bom kandidiral, čeprav še verjamem, da je zmaga levice potrebna.«
Tudi na mnenje tistih, ki se bodo 9. in 16. oktobra udeležili levičarskih predvolitev, da noče vplivati, zato se uradno ni opredelil, kateremu kandidatu bo namenil glas. In vendar je Martine Aubry ostala »prijateljica«, s katero se je pred afero »dogovoril«, da bo kandidiral tisti med njima, ki mu bo kazalo bolje. Menda ni zdaj »njegova naloga, da se vtika« v predvolitve in tako po svoje kroji usodo bodisi njej bodisi favoritu Françoisu Hollandu ali preostalim štirim kandidatom. V intervjuju, ki ga je vodila prijateljica njegove soproge Anne Sinclair, tudi ni hotel komentirati protikriznih potez predsednika Nicolasa Sarkozyja, prav tako kakor ni omenil svoje naslednice na čelu IMF Christine Lagarde.
Obračanje hrbta
Da Francozi niso popolnoma obrnili hrbta Dominquu Strauss-Kahnu, kažejo nedavni rezultati ankete Ifopa za Journal du Dimanche. Medtem ko jih 53 odstotkov, med njimi je veliko upokojencev, pričakuje, da se bo umaknil iz politike, 47 odstotkov simpatizerjev levice verjame, da bi moral jasno podpreti katerega od strankarskih kolegov, dobra petina vseh državljanov pa je prepričana, da bi kljub aferi, ki je v svetovnih medijih odmevala kot cunami, moral kandidirati. Kar 64 odstotkov bi mu želelo prisluhniti kot strokovnjaku, zanima jih njegovo videnje finančne krize, kakšen razplet ji napoveduje.
Škandal, ki ni dobil epiloga na newyorškem sodišču, Francozi dojemajo, kakor analizirajo pri Ifopu, predvsem politično, zmeraj manj pa jih zanimajo črnokroniške podrobnosti iz hotelske sobe na Manhattnu. Tem se, seveda, v nedeljo ni izognil: kar se je 14. maja v nekaj minutah zgodilo v suiti 2806, je bilo, kakor se je premišljeno izrazil, »neprimerno razmerje, še več: moralna napaka«. Ni bilo niti »nasilje, prisila« niti »plačana storitev«, zato pa je »za vedno izgubil lahkotnost do žensk«; in omenil je še besedici »past« in »zarota«.
DSK je v svojem nastopu, ki ga nekateri označujejo za iskrenega, drugi pa za nespodobnega, prav tako poudaril, da se je vse življenje trudil, da bi bil »koristen za javnost«. Čeprav ga sobarica Nafissatou Diallo v ZDA toži tudi civilno, doma pa ga sodno preganja novinarka Tristane Banon, mu nekateri že pritikajo vlogo svetovnega predavatelja – v slogu nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona.
