Tiskane izdaje
Evropska komisija je med krizo dobila več pristojnosti na področju gospodarskega upravljanja v denarni uniji, zlasti na področju nadzora nad proračuni. Bo Bruselj kos nalogi ali se utegne ponoviti zgodba pred krizo, ko ni mogel učinkovito kaznovati kršiteljic pravil?
V postopkih presežnih primanjkljajev lahko evropska komisija veliko laže vpelje sankcije. Njen predlog ukrepov lahko po novem ustavi le dvotretjinsko nasprotovanje članic. Več pristojnosti je dobila s postopki, povezanimi z ugotavljanjem čezmernih makroekonomskih neravnotežij. Ti lahko pripeljejo do sankcij proti članicam, ki se na neravnotežja ne odzivajo zadovoljivo. Ukrepa lahko veliko bolj avtomatično kot prej.
Slovenija ima kar precej težav s komisijo, saj ji ta nalaga razmeroma stroge zahteve. Sprejete niso posebno pozitivno, predvsem zato, ker praviloma zahteva več zategovanja pasu.
V majskih priporočilih komisije Sloveniji je bil glavni element sanacija bančnega sistema. Upravljanje bank je slabo. Državno lastništvo, ki velja za manj učinkovito, je še vedno precej razširjeno. Druga kritična točka so strukturne reforme. V slovenskem gospodarstvu ni dovolj konkurenčnosti. To zavira rast. Tu so še predlogi na področju fiskalne konsolidacije. Glede tega so že premiki v komisiji, saj je njen prvi človek José Manuel Barroso dejal, da je politika zategovanja pasu dosegla meje. Glede urejanja javnih financ ne bi hitel. V Sloveniji delež javnega dolga v BDP res narašča, a je še veliko nižji kot v Grčiji, Španiji ali Italiji.
Primanjkljaj hitro narašča, Slovenijo še čakajo visoki stroški sanacije bank ...
Kljub temu bodo gibanja obvladljiva. Gospodarske razmere ne upravičujejo prošnje za pomoč. Javni dolg je razmeroma nizek in tudi po reševanju bank bo veliko nižji od grškega ali ciprskega. Zmogljivosti za doseganje gospodarske rasti so v Sloveniji veliko širše kot v drugih kriznih državah. Gospodarstvo, denimo farmacija, je konkurenčno, delovna sila izobražena, plačilna bilanca v plusu. Če bo vlada uspešno izpeljala čiščenje bank, uredila proračun in sprejela strukturne reforme, bodo vplivi pozitivni. V Sloveniji je težava državno lastništvo, ne samo v bankah, ampak tudi v drugih sektorjih. Trg dela je v vseh državah na jugu precej neprožen in zavira zaposlovanje.
Pri bankah se najbrž ne bo dalo ogniti razlastitvi lastnikov in upnikov, načelu bail-in. Ciper je bil premiera.
Sam zagovarjam bail-in, razen za hranilne vloge do sto tisoč evrov. V njem z izgubami sodelujejo tisti, ki so tvegali. Poleg tega ni pošteno obremenjevanje davkoplačevalcev za tvegane bančne kupčije. Če se rešuje banke z javnim denarjem, se jih še spodbuja k tveganju. Nadalje, reševanje bank lahko ogrozi fiskalno vzdržnost. Ciper je bil primer, ob omejevanju širših negativnih vplivov, za bail-in.
Na kateri točki je edina rešitev prošnja za pomoč? Kaj je njen neposredni sprožilec?
To je vedno skupna odločitev države, njenih evropskih partnerjev, komisije, ECB in najbrž še IMF. Odločitev mora biti sprejeta, ko zahtevani donosi na finančnih trgih dosežejo previsoko raven ali ko vladna prodaja obveznic večkrat spodleti. V drugih državah smo videli, da so morale zaprositi za pomoč, ko so se zahtevani donosi gibali okoli sedmih odstotkov. Kljub temu sedem odstotkov ni magična številka.
Zakaj?
Druge države so imele velike težave. Grčija je imela orjaški dolg. Ko so se začele špekulacije, je bilo jasno, da ni poti nazaj. Na Irskem so imeli velike težave z bankami. Pokazala se je šibkost evropskega bančnega testa, saj Anglo Irish Bank z izgubami, ki so zahtevale injekcijo v višini skoraj dvajset odstotkov BDP, ni bila vključena vanj. Portugalska je imela visoke dolgove in slaba gospodarska gibanja že pred krizo. Ciper je že tako zgodba zase. Štiri države, ki so v rešilnih programih, so imele orjaške težave, kakršnih Slovenija nima. Če bodo zahtevani donosi sedem ali osem odstotkov, bo še vedno upanje, da se bo položaj kmalu popravil, če bo vlada izpeljala reforme. Toda: če so obresti dolgo previsoke, ne preostane drugega, kot zaprositi za pomoč.
Kakšen je pomen politične stabilnosti, ki jo od Slovenije pričakujejo evropske institucije?
To je težava povsod. V Italiji so po volitvah februarja potrebovali dva, tri mesece za oblikovanje vlade.
Kaj lahko poveča verjetnost prošnje za pomoč?
Ključno je uspešno izvajanje načrtov. Če sanacija bančnega sektorja ne uspe ali če zahteva veliko več denarja, kot je predvideno (deset ali dvajset odstotkov BDP), bi nastale težave. Drugi element je hitro slabšanje gospodarskega položaja in povečevanje brezposelnosti. Tako bi se proračunski prihodki znižali. Trgi ne bi tolerirali takega položaja.
Kakšne bi bile posledice? Bi glede na izkušnje drugih držav pomoč pravzaprav predstavljala nevarnost?
Pomoč bi pomenila veliko manj avtonomije in suverenosti v odločanju o programu gospodarskega prilagajanja. Vključene institucije bi prišle z razmeroma dolgim seznamov zahtev, njihovo izpolnjevanje bi bilo pogoj za posojila. Druge izbire kot izpolnitev zahtev praktično ne bi bilo. Ali bi bil tak razvoj dober ali slab, je stvar presoje ...
Zagovorniki prihoda trojke bi rekli, da lahko v kaotični politični situaciji le zunanja prisila naredi red in spodbudi sprejemanje pravilnih odločitev.
Presoja je odvisna od tega, kakšno mnenje imaš o domačih politikih. Če misliš, da so dovolj pametni in da lahko oblikujejo dobro politiko za Slovenijo, ne potrebuješ prošnje za pomoč. Evropska komisija, ECB in IMF dajejo nasvete brez varčevalnoreformnega programa. Vlade jih obravnavajo in nato uresničijo. Če je človek prepričan, da nobena vlada ne more sprejeti dobrih reform brez močnega pritiska od zunaj, bi bilo bolje, da se država odloči za program. Zunanje institucije (komisija, ECB in IMF) lahko povedo Sloveniji, kaj naj naredi, in izbire ne bi bilo. To bi v smislu izvajanja stvari lahko bilo koristno.
