Tiskane izdaje
Portugalska je po številu prebivalcev resda petkrat večja od Slovenije, in vendar je še vedno majhna in po problematiki dovolj podobna, da so primerjave med državama umestne. Medtem ko v Ljubljano trojka morda šele prihaja, iz Lizbone počasi odhaja. Priokus, ki ga je dodala pirenejskemu robu, ni prijeten. Portugalci pač povezujejo trojko s previsokimi davki in posegi v javni sektor. Številni so prepričani, da niti niso potrebovali podpore tujine, dolgoročno že ne. Nasprotno: njen program, ki narekuje tudi privatizacijo (pošte CCT, letalskega prevoznika TAP, zavarovalniškega dela banke Caixa Geral de Depositos ...; doslej jim je uspelo prodati deleže v energetskih podjetjih EDP in REN), da jim je bil zaradi špekulativnih finančnih trgov po svoje vsiljen, sploh pa cilja le kratkoročno in je zato v nasprotju z nacionalnimi interesi. Negativno vpliva na portugalski gospodarski output, konkurenčnost in perspektivo. Cena, ki jo ob tem socialno plačujejo ljudje, je previsoka.
Strah pred trojko
Ob splošnem strašenju evropske javnosti s trojko, ki da se je je treba bati kot hudič križa, se kaže ozreti nazaj, da bi razumeli, zakaj jo je Portugalska poklicala na pomoč. Korenine so dolge, brez napihovanja vsepočez tudi poka ne bi bilo, za nazaj kažejo s prstom na čezmerne javne izdatke, nepregledna zasebno-javna partnerstva, stranpota finančnih institucij in na odsotnost načrtnega preusmerjanja gospodarstva. Kakor drugod so v predkriznem času vrtoglavo zrasli plače in bonusi v menedžerskih vodah, in ker pred krizo nihče ni razmišljal o krizi, se je tudi na pirenejskem robu čezmerno debelil javni sektor: leta 2005 so na tisoč prebivalcev prešteli 70,8 javnega uslužbenca, kar je bilo več od evropskega povprečja (62,4), pozneje je število še naraslo.
Eden glavnih očitkov portugalskemu javnemu sistemu je zagotovo, da je predebel in premalo učinkovit. Seveda je šlo preveč narobe tudi v realnem sektorju; svoje je (že prej) pridala globalizacija, ki je močno prizadela tekstilno industrijo na severu Portugalske, na primer. Zaradi slabih naložb, a tudi finančnih malverzacij, je zašel v težave tudi bančni sektor, o katerem Portugalci prav tako zdržema poslušajo zgodbe o dokapitalizaciji.
Portugalski pisatelj José Luís Peixoto v pogovoru za Delo poudarja, da je razlogov za krizo v resnici veliko, niti ni nujno, da so vsi pojasnjeni. Verjetno bo marsikaj naplavila šele prihodnost. In vendar verjame, da je »bilo v preteklosti veliko denarja slabo porabljenega, ne za družbeno blaginjo, ampak za majhno skupino posameznikov. Za povrhu je bilo zelo narobe, da smo – in to je neposreden vpliv Evropske unije – dovolili zaton nekaterih tradicionalnih dejavnosti, agrikulture, na primer. Če prištejemo še pohlep finančnih institucij in njihovih političnih zaveznikov, je že kar nekaj razlogov za krizo.« Očitno je, da družbe po Evropi bolehajo za bolj kot ne podobno boleznijo.
In vendar ima Portugalska – po proizvodnji plute je prva na svetu, po vinu dvanajsta, tretja je po izvozu paradižnika, proizvede tudi dva odstotka olivnega olja – v kmetijstvu izjemen potencial, saj je bilo to še pred pol stoletja prva industrijska panoga, ki je prispevala tretjino BDP. Po vstopu v Evropsko skupnost leta 1986 so stopile v ospredje storitve (v več kot 70 odstotkih), zato so bili kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov potisnjeni krepko v ozadje (samo še slabi štirje odstotki gospodarskega outputa).
Potencial so menda ozavestili in že govorijo o prelomni oživitvi kmetijstva, saj se v krizi številni brezposelni, mlajši od 40 let in z univerzitetnimi diplomami v žepu, vračajo k zemlji kot samostojni podjetniki. V drugem četrtletju letošnjega leta se je število delovnih mest v kmetijstvu, za razvoj te panoge so lani namenili 1,3 milijarde evrov (evropskih) sredstev, povečalo za dobro desetino. Možnosti je veliko in potreb po delovni sili prav tako. Podobno kot v turizmu.
S turizmom nad krizo?
Še dobro, da na severu Evrope ni krize in da severnjaki pogrešajo sonce. Kakor Španija, ki ji gre turistično odlično, se lahko tudi na Portugalskem pohvalijo, da se jim turistični prihodki povečujejo.
Prav zaradi turizma in kmetijstva je stopnja brezposelnosti v drugem četrtletju s 17,7 padla na 16,4 odstotka. Turizem je zagotovo eden tistih vozov, s katerim poskušajo povleči Portugalsko iz krize: prispeva
Portugalska si ne želi biti označena za nizkocenovno destinacijo in to niti ni: že v preteklosti je poskrbela za mrežo luksuznih hotelov in golfistične raje, močno se osredotoča na promocijo kulturnega turizma. Pritegujejo Lizbona in drugi konci, še posebej jug – Algarve je tradicionalno priljubljena destinacija Britancev, Francozov in Nemcev.
Žalostni kot fado
Eno je gotovo: po letih krize in zategovanja pasu (visoki davki, koreniti rezi v plače, pokojnine, socialne transferje), razmišlja intelektualec José Luís Peixoto, »pomembni cilji večinoma niso bili doseženi«. Prav te dni je vlada spet zaprosila trojko, naj ji prestavi proračunski cilj za leto 2014. Namesto štiriodstotnega naj bi mednarodni posojilodajalci pristali na 4,5-odstotni deficit, menda je precej bolj realen, čeprav portugalsko gospodarstvo že kaže spodbudne znake. Po dveh letih in pol recesije je državi v drugem četrtletju letošnjega leta uspelo pokazati boljše rezultate; v primerjavi s prejšnjim trimesečjem so zaznali 1,1-odstotno rast, tako se bo letos gospodarstvo skrčilo (le) za dva odstotka, tudi inflacija se je upočasnila.
Trojka (njeni inšpektorji so te dni spet v Lizboni) je doslej že dvakrat popustila pri proračunskih zahtevah; letos je portugalski vladi zapovedala, naj sklesti deficit z lanskega 6,4 odstotka na 5,5 odstotka. A medtem ko je že dalj časa slišati, da bo morala Lizbona prihodnje leto, ko se ji sredi leta izteče dosedanji sveženj pomoči, zaprositi za novo posojilo, v vladi tovrstne namige (tudi nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja) odločno zavračajo. Ne izključujejo pa, da bodo res potrebovali določeno podporo, da se bodo lažje vrnili na finančne trge.
Ob vsem tem je, dodaja Peixoto, mogoče reči, »da so Portugalci zaradi pesimističnega diskurza, ki so mu nenehno izpostavljeni, izgubili nemalo optimizma«. Temnim silam se redno upirajo z množičnimi protesti in s (splošnimi) stavkami, ki, skladno z nacionalnim značajem, ponavadi potekajo mirno in resno. Tudi politično je pestro: v začetku letošnjega leta je celo predsednik države Aníbal Cavaco Silva, ki je ideološko ubran z desnosredinsko vlado, zahteval, naj ustavno sodišče presodi o nekaterih proračunskih ukrepih za leto 2013.
Na splošno je mogoče zapisati, da je Portugalska po letih krize in dobrih dveh letih njenega reševanja izčrpana in »precej bolj žalostna, kakor je bila«. Tam na koncu celine ima morda le srečo, da je gospodarsko močno povezana z nekdanjimi kolonijami in da jo v času, ko je vse manj domačega povpraševanja, nekoliko rešuje izvoz (od čevljev in olivnega olja do dizelskega goriva in avtomobilskih delov).
