Dr. Karl-Theodor zu Guttenberg

Minister za gospodarstvo Guttenberg je nasprotoval reševanju napak Oplovega lastnika, ameriškega velikana General Motors, z državnimi jamstvi, z davkoplačevalskimi milijardami. Kanclerki Angeli Merkel je naznanil, da je pripravljen odstopiti. To je, seveda, prišlo v javnost. Tistega dne je Guttenberg v očeh nemškega javnega mnenja začel dobivati skorajda mitološke razsežnosti. Z njegovim imenom so odtlej povezovali predvsem pozitivne pojme, kakršni so načelnost, verodostojnost in neodvisnost.

Na ministrski položaj je prišel v zadnjem letu velike koalicije, manj kot štiri mesece pred prelomno nočjo, kot bolj ali manj neznani generalni sekretar bavarske Krščansko-socialne unije (CSU). Star je bil 37 let. V novi vladi desnosredinske koalicije je nato prevzel položaj ministra za obrambo. Baron iz frankovske plemiške družine z devetstoletno tradicijo in velikim premoženjem se je povzpel v prvo ligo nemške politike. Sprva so ga oboževali le na Bavarskem, kmalu je v javnomnenjskih raziskavah postal najbolj priljubljeni nemški politik. Na prireditvah, na katerih je nastopal, so se zbirale množice. Mediji, bulvarski in resni, so skrbno oblečenega politika z veliko gela v laseh kovali v zvezde. Ko ga je tednik Focus razglasil za osebnost leta, ga je opisoval kot mešanico Armanija in Konrada Adenauerja.

Kaj je bila skrivnost njegovega strmoglavega vzpona? Eno od razlag lahko povežemo z besedo Wutbürger, ki jo je združenje za nemški jezik izbralo za besedo leta 2010. Označuje besne državljane, ki so na vseh koncih Nemčije, od Hamburga (šolska reforma) do Stuttgarta (gradnja nove železniške postaje) množično protestirali proti etablirani politiki, ki samovoljno sprejema odločitve, ne da bi upoštevala njihove želje. Guttenberg se je uveljavil kot politik novega kova, kot politik nad duhomornim establišmentom, zaznamovanim z dnevnopolitičnimi interesi in preračunljivostjo. Poosebljal je hrepenenje po drugačni politiki. Kot prvi minister je razmere v Afganistanu označil z edino pravo besedo (vojna), četudi se v nemških ušesih bolje slišijo besedne zveze, kakršna je vzpostavljanje stabilnosti. Govoril je verodostojno, prepričljivo, razumljivo. Tudi odlike plemstva – manire, izobrazba, tradicija – se v analizah povezujejo z njegovo veliko priljubljenostjo. Razglašati so ga začeli za konservativnega mesijo, v kuloarjih so ga omenjali kot politika, ki bo nasledil Merklovo na kanclerskem položaju.

Občutek za inscenacijo samega sebe v medijih ga je naredil pravega zvezdnika. Fotografije Guttenberga z razširjenimi rokami na bleščečem newyorškem Times Squaru, na koncertu njegove najljubše skupine AC/DC ali na glamuroznih prireditvah so preplavile medije. Poseben pomen je pripisoval Afganistanu in nemškim vojakom v deželi pod Hindukušem. Ko jih je pred božičnimi prazniki obiskal z ženo Stephanie (prapravnukinjo železnega kanclerja Otta von Bismarcka), so ga v opoziciji obtoževali, da izkorišča vojake za svoj piarovski cirkus. V Masar i Šarif je namreč s sabo pripeljal sedemnajstčlansko ekipo televizijskega voditelja Johannesa B. Kernerja, ki je v vojaški bazi naredil pogovorno oddajo z glavnim gostom – Guttenbergom.

To je bila prva v nizu afer, ki so Guttenberga spremljale v zadnjih mesecih. Ko so bile objavljene informacije o trpinčenju mladih vojakov in smrti kadetinje na mornariški šolski jadrnici Gorch Fock, se je odzval v svojem slogu. Najprej je trdil, da ne bodo nikogar vnaprej obsojali. Še istega večera, ko se je z njim v avtomobilu peljal novinar Bilda in ko je zvedel, da bo največji bulvarski časnik naslednji dan objavil nove podatke o trpinčenju na jadrnici, je po hitrem postopku odstavil kapitana Gorch Focka. Vodja socialdemokratov Sigmar Gabriel ga je zato označil za Bildovo marioneto. Tudi med afero Kunduz jeseni 2009 (bombardiranje dveh zajetih cistern v Afganistanu, ki je zahtevalo več kot sto življenj) se je odzval na vrat na nos. Odstavil je najvišjega častnika vojske in državnega sekretarja na ministrstvu, ker da ga nista seznanila z vsemi podrobnostmi o napadu. A takšne afere Guttenbergu niso mogle do živega. V anketah je prevladovalo prepričanje, da ga politični tekmeci poskušajo očrniti.

Afera z njegovim doktoratom ima drugačno naravo. Z razkritjem, da so odlomki njegove disertacije na pravni fakulteti v Bayreuthu skorajda dobesedno prepisani iz drugih del (ne da bi bil naveden vir), se je začela Guttenbergova bitka za politično preživetje. Po objavil zgodbe se je najprej – ni znano, ali je bila pot načrtovana že prej – odpravil »na varno«, med vojake na položajih v Afganistanu, devetič v poldrugem letu. Ko ga ni bilo v nemškem glavnem mestu, je v političnem Berlinu začelo vreti. V medijih in na spletu se je pojavljalo čedalje več razkritij o plagiatorstvu v njegovem doktoratu. Do petka so našli že več kot sedemdeset prepisanih odlomkov. Prepisoval je od veleposlaništva ZDA, iz časopisov, od nekdanjega obrambnega ministra … Prvič so se slišali glasovi, da bi se Guttenberg moral posloviti od ministrskega položaja. Po vrnitvi izpod Hindukuša se je moral nemudoma zglasiti pri kanclerki. Ne glede na prihodnji razplet zgodbe je gotovo, da je Guttenbergova opevana verodostojnost dobila veliko prasko. Odgovornosti ne more prevaliti na druge.

»Plemič, ki je postal veliko upanje Nemcev,« so še jeseni zapisali v Spieglu v velikem članku o kralju državljanov in čudovitem zakonskem paru Guttenberg. Takšnih besedil v prihodnosti najbrž ne bo več. Doslej edinstveni nemški politik postaja eden od mnogih, mit o brezmadežnem Guttenbergu se podira.