Druga republika po meri skrajne desnice

Zagreb – »Facebook protestnikom« je v treh dosedanjih protestih v glavnem mestu uspelo zbrati le po nekaj sto privržencev, veliki met pa ni uspel niti skrajnim veteranskim voditeljem, ki so v soboto hoteli ponoviti demonstracije s splitske Rive, ki se jih je leta 2001 v podporo vojnemu zločincu Mirku Norcu udeležilo več kot 100.000 ljudi. Protesta se je v soboto v Zagrebu, deset let po Rivi, udeležilo le okoli 4000 državljanov.

Voditelja obeh protestov sta si kljub morebitni začetni podpori dela prebivalstva zapravila večino simpatij. Ivan Pernar, ki vodi »facebookovce«, se je iz posameznika, nezadovoljnega z oblastjo in stanjem v državi, kmalu spremenil v nekakšnega dvornega norčka, ki da bo prevzel oblast in zrušil vlado. Ko je začel še z neumnostmi, kakršna je tista, da bi nacionaliziral banke, je odvrnil še tiste, ki bi se na prihodnjih protestih lahko pridružili sicer upravičenim zahtevam po zamenjavi oblasti. Ponedeljkov tretji protest z zanemarljivo udeležbo je pokazal, da ni voditelj, ki bi lahko mobiliziral večje število državljanov.

Karte pa je razkril tudi glavni organizator veteranskih protestov Željko Sačić, nekdanji poveljnik specialne policije in človek, ki ga na Hrvaškem povezujejo z vojnim zločinom. Tudi on je z neumnostmi, kakršna je zahteva, da bi veteranom lahko sodili samo veterani in da bi vrnili vojaška sodišča, pokazal, da so mu demokratični standardi tuji. Dokazal pa je tudi, da so protesti, ki jih je organiziral, kakor tudi (lažna) solidarnost s priprtim veteranom Tihomirjem Purdo, zgolj zasebno orodje za ustanovitev nove politične sile, ki bi združila stranke in združenja desnice. Te bi nato ustanovile »drugo republiko«, saj da prva ne deluje.

Propad skrajne desnice

Čeprav organizatorji facebookovskih in veteranskih protestov poudarjajo, da je oblast na čelu s HDZ in premierko Jadranko Kosor izgubila stik z ljudstvom in realnostjo, je mogoče isto trditi tudi o njih. V Sačićevem primeru ne le zaradi nesprejemljivih zahtev, ampak tudi dosedanjih izkušenj, saj se je mobilizacija skrajne nacionalistične desnice vedno končala s popolnim polomom. Miroslav Tuđman, sin pokojnega državnega poglavarja, ki je bil nekakšen simbol te politične struje, je gladko pogorel na zadnjih predsedniških volitvah (4,09 odstotka glasov), prav tako klavrno pa so se končali prav vsi njegovi politični projekti, ki jih je praviloma pripravljal z drugimi obrobneži.

Tudi primer Hrvaške stranke prava (HSP) nazorno kaže, da skrajna desnica nima več resnih možnosti v državi. Leta 2003 so v sabor poslali sedem poslancev, na zadnjih volitvah le še enega. Še najbolj uspešna doslej je bila slavonska stranka HDSSB vojnega zločinca Branimirja Glavaša, ki pa večjih uspehov zunaj Slavonije ni in ne bo imela. Zadnji resnejši poskus mobilizacije radikalcev in nacionalistov je potekal leta 2006, ko so se obrnili zoper proevropsko politiko HDZ. Poskušali so ustanoviti koalicijo »Edino Hrvaška«, ki bi združevala tiste, ki so zoper EU in Haag in ki bi se vrnila k državotvorni politiki Franja Tuđmana. Na enem od zborov so gledali filme s Tuđmanom v glavni vlogi, sedanjo in prejšnjo vlado so zmerjali z veleizdajalci, četniki, srbokomunisti in tatovi, ki da so oropali Hrvaško.

Se jih je treba bati?

Čeprav so skrajne desničarske organizacije razdrobljene in brez večjega političnega vpliva, se postavlja vprašanje, ali lahko gospodarsko in politično krizo obrnejo sebi v prid, še posebno spričo dejstva, da je HDZ zaradi korupcijskih afer in neuspešnega vodenja države zelo oslabljena. Prav to je lahko razlog, da poskušajo, tudi z zlorabo veteranov in drugih družbenih skupin, uresničiti svoje protievropske politične cilje, obvarovati neupravičeno pridobljene privilegije in si zagotoviti zaščito pred pravosodjem.

Da je lahko takšna taktika tudi (deloma) uspešna, je pokazal primer zagrebškega župana Milana Bandića, ki se mu je zaradi nepriljubljenega kandidata HDZ Andrije Hebranga in oslabljene vladajoče stranke uspelo uvrstiti v drugi krog predsedniških volitev prav po zaslugi glasov »razočarane« desnice, predvsem tiste iz vrst HDZ. Kljub temu pa se je strah, predvsem v HDZ, da bodo radikalni desničarji in nacionalisti vplivali na volilni rezultat, doslej pokazal za neupravičenega.