Tiskane izdaje
Peking – Ko nekdanji načelnik policije sam konča v rokah policistov, donedavni partijski sekretar največjega kitajskega mesta pa se ujame v past disciplinske komisije lastne partije, tega ni mogoče poimenovati drugače kot – politična farsa.
Njeno drugo dejanje se je končalo v ponedeljek, ko so Wang Lijuna obsodili na 15 let zapora. Prvo dejanje se je odigralo prejšnji mesec, ko je bila Gu Kailai, soproga odstavljenega partijskega sekretarja Chongqinga Bo Xilaija, zaradi umora britanskega poslovneža Neila Heywooda obsojena na smrtno kazen s preloženo izvršitvijo. Logično je, da zdaj pričakujemo tretje dejanje, v katerem utegne biti glavna oseba sam Bo. Kitajska javnost pričakuje konec drame, na katerega najbrž ne bo treba dolgo čakati. Škandal, ki je razkril, kako huda je globalna kriza znotraj komunistične partije, mora biti končan še pred njenim 18. kongresom, o katerem še vedno domnevajo, da bo konec prihodnjega meseca.
Wang Lijun je bil obsojen na sedem let zapora zaradi prirejanja zakonov v svojo korist, na dve leti zapora zaradi dezerterstva in še dve leti zaradi zlorabe oblasti ter devet let zaradi sprejemanja podkupnin, kar pomeni, če vse skupaj seštejemo, da so mu skupno odredili 15 let zaporne kazni. Kazen bo odslužil do konca, če bo dobrega zdravja, če se bo izkazalo, da so govorice, češ da so mu pod pritiski popustili živci, točne, pa le polovico kazni.
Zanimivo je, da so mu najtežji del kazni izrekli za tisto, čemur se v pogovornem jeziku pravi kraja. Če upoštevamo, da takšna sojenja deloma potekajo zato, da bi zadovoljili ljudstvo, ki je vse bolj ogorčeno spričo vse bolj razširjene korupcije, je hkrati očitno tudi to, da je okrožno sodišče v Chengduju (glavnem mestu pokrajine Sečuan) tudi s formulacijo želelo poudariti, da ni tako strašno, da se je načelnik policije zatekel v ameriški konzulat in tam zaprosil za azil v zameno za vse podatke o stanju v partijskem vodstvu, pa tudi ne to, da je Wang poznal podrobnosti v zvezi z umorom nesrečnega Britanca. Je pa nesprejemljivo, da je človek, ki so ga še nedavno častili kot neumornega borca proti mafiji, vso svojo kariero dobival podkupnino v znesku 480.000 ameriških dolarjev za različne usluge, ki jih je delal ljudem okoli sebe.
Zaušnica »tretjega človeka«
Če je bilo med sojenjem Gu Kailai ime Bo Xilaija izvzeto na vse mogoče načine, se je med dvodnevno sodno razpravo, ki je prejšnji teden potekala kot sklepno dejanje Wangovega primera, Bo pojavil kot »tretji človek«. Ne da bi omenil ime, je Wang Lijunov namestnik Guo Weiguo med zaslišanjem povedal, da je bil osebno navzoč, ko je Wang »osebi na najvišji dolžnosti« predložil dokaze, da je Gu zastrupila Heywooda, nato pa je ta oseba načelniku policije zaradi predrznosti prisolila zaušnico.
Očitno je, da gre za Bo Xilaija. Dejstvo, da je bila njegova vloga v škandalu javno predstavljena prek časopisne agencije Xinhua, skoraj gotovo pomeni, da bo tudi zanj sledila kazen. Je pa vprašanje, ali bo njegova kazen lažja od Wangovih 15 let, ali morda bližje dosmrtni kazni, v kar se bo gotovo spremenila kazen, ki so jo izrekli Gu Kailai. Partijska disciplinska komisija Bojevega primera še vedno ni izročila pravosodju, to pa pomeni, da se o njegovi usodi še vedno razpravlja v kontekstu nove kadrovske razporeditve, ki jo bodo določili na bližnjem kongresu. Ko bo tožilstvo vložilo obtožnico, se bo po seznamu kaznivih dejanj, za katera bodo sodili Boju, videlo, kdo je v tej igri potegnil boljšo in kdo slabšo karto.
Razplet v tretjem dejanju
Težko je vnaprej napovedati, kako se bo drama razvijala v tretjem dejanju, nekaj pa je povsem gotovo. Partijsko vodstvo bo poskušalo primer zapreti na takšen način, da za njim ne bo ostalo veliko madežev na oblačilih politične elite. Ko bodo vsi v zaporu, si bo vodstvo lahko pomelo dlani in svojemu ljudstvu zagotovilo, da so »na Kitajskem pred zakonom vsi enaki«. Tega, da celo v zaporniških celicah niso vsi enaki, ne bo nihče omenjal.
In res, če bi sodili po pričevanjih političnih zapornikov, ki so prav tako prestajali kazen v zaporu Qingcheng v predmestju Pekinga, se pogoji za sivimi zidovi močno razlikujejo glede na kategorijo zapornika. Wei Jingsheng, ki je za mnoge »oče kitajske demokracije«, je v tem zaporu preživel del svoje 14-letne zaporne kazni. Njegove celica je bila brez okna, namesto postelje je imel desko, namesto sanitarij luknjo v tleh, v celici je ves čas gorela luč, pred vrati iz železnih rešetk pa je stal paznik, ki ni nikoli spregovoril niti besede. Chen Xitong, nekdanji partijski sekretar Pekinga, ki je bil zaradi korupcije obsojen na 16 let zapora, je polovico izrečene kazni (drugo polovico so mu odpisali zaradi zdravstvenih težav) odslužil v prostoru, ki je še najbolj spominjal na apartma, s preprogo, kopalnico in, kot pravijo nekateri, celo s prostrano teraso.
V eseju, ki so ga objavili leta 1990, je znana novinarka in aktivistka za demokracijo Dai Qing opisala svoje šestmesečne izkušnje v Qinchengu, kjer je bila zaprta po študentskemu gibanju leta 1989. »Moja celica je bila zelo prostrana, imela je okoli 20 kvadratnih metrov,« piše Dai in dodaja, da so bile stene sveže prepleskane, postelja, resda lesena, pa je imela dve vojaški žimnici in povsem nove rjuhe. Dai Qing je posvojenka velikega vojskovodje in enega od desetih kitajskih maršalov Ye Jianyinga. Predstavnikom oblasti ni nikoli ugajala zaradi prepričanj, pri katerih je vztrajala, a se je nikoli niso drznili preveč strogo kaznovati.
Tako se »pravica za vse« deli na neenake dele. Kolikšen del bo dobil Bo Xilai? In ali bo pravica za moža, ki je poskušal v kitajski sistem vnesti resnične spremembe, a je te spremembe vsiljeval na dokaj grob način, sploh kdaj pravična? Kot vsaka drama bo imela tudi ta konec, ki bo odvisen od gledalcev. Drugače povedano, kakor jo bo kdo razumel ...
