Državni sovražniki kot donosen posel

Samo ne na mojem dvorišču, je bila v začetku leta, ko je novi ameriški predsednik Barack Obama napovedal, da bo najpozneje v letu dni zaprl Guantanamo, tipična reakcija ameriške javnosti na iskanje domicila za tiste potencialne teroriste, ki jih kljub vsemu ne bo mogoče izpustiti na prostost.

V nobeni ameriški zvezni državi še spomladi niso hoteli niti slišati, da bi morali sprejeti preostanek še vedno nevarnih zapornikov, ki ne bodo dobili »odpustnice« ali pa jih kot iskalce političnega zatočišča ne bo mogoče »izvoziti« v tretje, največkrat zavezniške države. Zdaj so se razmere čez noč spremenile.

Ker se bliža 22. januar 2010, ko bo zloglasno ameriško taborišče na Kubi zaradi predsednikove obljube treba zapreti, in ker postaja vse bolj jasno, da bo tudi po izpustitvi po nedolžnem zaprtih »teroristov«, ki jim niti po več letih zapora ni mogoče ničesar dokazati, na koncu ostalo najmanj 223 »nevarnih zapornikov« z dejansko terorističnimi nameni, je v »deželi biznisa« začel delovati trg tudi pri poslih z najhujšimi državnimi sovražniki. »Zakaj pa ne pri nas,« se po pisanju časopisov menda že ponujajo v Coloradu, kjer bi potencialnim teroristom postavili kar se da varen zapor, nekakšen »Guantanamo of the Rockies«.

Vzrok je preprost: finančna kriza. Po temeljitem kleščenju javnih izdatkov, v katero je bila država prisiljena po izdatnem proračunskem kreditiranju bankrotiranih bankirjev, je namreč tudi v največkrat zasebnih ameriških zaporih čedalje teže shajati z denarjem, ki ga prinašajo zgolj »normalni kriminalci«. S »specialnimi zaporniki« s Karibov, ki so še vedno državni sovražniki številka ena in bodo zanje potrebni izjemno strogi varnostni ukrepi, pa bi se zelo verjetno dalo zaslužiti precej več. Še zlasti če bo Washington, ki jih doslej ni imel kam preseliti, za njihovo namestitev prisiljen mastno plačati.

Več v torkovi tiskani izdaji Dela