Tiskane izdaje
Bakir Izetbegović, sin pokojnega bosanskega voditelja Alija Izetbegovića, pravi, da so Radovana Karadžića prijeli o pravem času. Zato ker je svet pravzaprav že pozabil, kaj se je dogajalo v Bosni. Kot da se srbski zločini nikoli niso zgodili. Kot da Srbi v tej državi nesrečnega imena niso zverinsko pobili več kot sto tisoč muslimanov. Toda zdaj bo moral svet to omaro z okostnjaki znova odpreti. Med sojenjem v Haagu se bo spet govorilo o Sarajevu, koncentracijskih taboriščih, Srebrenici.
V Sarajevu, ki so ga Srbi oblegali natanko 1395 dni, kot trdijo najbolj natančni kronisti, je v bistvu šlo za nekakšen eksperiment. Kaj se zgodi s sodobnim (olimpijskim) mestom, če mu odtegneš osnovne civilizacijske pridobitve, kot so voda, elektrika, plin, mestni prevoz, hrana? Kako dolgo zdržijo živci, ko čakaš, kdaj bo spet udaril ostrostrelec? Kdaj se človek, ki mu pred očmi pobijajo sorodnike in sosede, dokončno zlomi? Eksperiment, ki naj bi pokazal, kako hitro se v takšnih razmerah ljudje ločijo in postanejo sovražniki.
Pravi urbicid torej, ko z uničenjem mesta poskušaš uničiti tudi duha v ljudeh, pravi francoski filozof André Glucksmann. Toda Sarajeva jim kljub nekajletnemu obleganju ni uspelo uničiti. Cena je bila sicer strašna. Najmanj 12.000 mrtvih. Vendar je mesto ob Miljacki preživelo. In zdaj znova cveti. Zmagalo je življenje, toda grobovi storjenih zločinov Srbom nikoli ne bodo odpustili.
Vzporedno s Sarajevom je v tistih letih v Evropi umiralo še eno polmilijonsko mesto. Grozni. Prestolnica Čečenije in nekdaj eno najlepših mest na severnem Kavkazu. Vojna se je tam začela nekaj pozneje, leta 1994. Zato ker so tudi Čečenci, podobno kot pred njimi Bošnjaki (in Slovenci), želeli samostojnost. Cena za to je bila strahotna. Ruska vojska je z raketami in bombami načrtno uničevala tovarno za tovarno, šolo za šolo, bolnišnico za bolnišnico, blok za blokom. Poškodovan je bil celo muzej Leva Tolstoja, ki je kot vojak nekoč služil na severnem Kavkazu in o tem napisal nekaj mojstrovin (Hadži Murat), mi je tedaj potožil pravnuk velikega pisatelja Vladimir Tolstoj.
Toda ruska vojska se je kljub vsemu morala poražena umakniti iz muslimanske Čečenije. A ne za dolgo. Leta 1999, ko je premier postal Vladimir Putin, je Moskva znova krenila čez blatno reko Terek. Generali so v tej drugi vojni hladnokrvno dokončali tisto, kar jim ni uspelo uničiti v prvem naskoku. Grozni je bil edino mesto, ki so ga zravnali z zemljo po Varšavi leta 1944. Ruska vojska se v Čečeniji vede kakor skupina piromanskih gasilcev, ki zažigajo zgolj nove ognje terorizma, je tedaj zapisal Vaclav Havel.
Žrtev takšne uničevalne politike ni štel nihče. Nekatere nevladne organizacije so število pobitih Čečencev v obeh vojnah zaokrožile na 100.000 (vsak deseti prebivalec za pol Slovenije velike Čečenije), po nekaterih ocenah pa naj bi bilo mrtvih celo dvesto in več tisoč.
Vzporednic med Sarajevom in Groznim je torej nič koliko. Celo pokola na obeh glavnih mestnih tržnicah sta si bila na las podobna. Toda kljub temu je med usodama obeh mest vendarle velikanska razlika. Glavni srbski zločinci - roki pravice se pravzaprav izmika samo še Ratko Mladić - so namreč le sedli na zatožno klop, medtem ko ni bil za zločine v Čečeniji kaznovan še nihče. Odstopil ni noben general in noben minister. Najhujše vojne zločince so celo razglasili za heroje Rusije. In nihče ni nikoli sodno preganjal vrhovnih poveljnikov. Ne Borisa Jelcina in ne Vladimirja Putina. Ob teh dejstvih je zdaj bržkone bolj jasno, zakaj ruska diplomacija tako vztrajno brani Srbijo in tožeče ponavlja, da bi morali sodišče v Haagu pravzaprav že zdavnaj zapreti.
V Čečeniji že dolgo nima nihče pravice biti proti. In zdi se, da tako po malem razmišljajo že tudi vlade na Zahodu, ki Rusiji zaradi sebičnih energetskih interesov kljub zločinom na severnem Kavkazu nenehno gledajo skozi prste. Znani francoski politik in pisatelj Jean-François Deniau je nekoč dejal, da je Evropa - zaradi naravnost sramotne neodločnosti na začetku morije na Balkanu - pravzaprav umrla v Sarajevu. Vendar ni imel prav. Umrla je tudi v Groznem. Zahodni politiki zato boleče spominjajo na junake iz Češnjevega vrta Antona Pavloviča Čehova, ki niso nič storili niti tedaj, ko so češnje na vrtu že padale pod udarci sekire.
Ko gre za tragedijo bosanskih muslimanov, Evropa v Haagu vendarle poskuša nadoknaditi zamujeno. Bo kdaj poskrbela tudi za krivice in zločine v Čečeniji?
