Tiskane izdaje
Beograd − Pred dvajsetimi leti se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, ki je zahtevala najvišji krvni davek na območju nekdanje Jugoslavije. Evropska unija in ZDA sta 6. aprila 1992 priznali neodvisnost BiH, srbska paravojska in JLA pa sta začeli odkrite topniške napade na obkoljeno Sarajevo.
Priprave na vojno so se začele že veliko prej. Prvih opozoril levice, da bo zmaga protikomunistične koalicije, ki so jo sestavljale Stranka demokratske akcije (SDA), Srbska demokratska stranka (SDS) in Hrvaška demokratska skupnost (HDZ), popeljala BiH v vojno, ni še nihče jemal resno. V BiH še ni bilo medetnične napetosti, večina pa se je opredeljevala za Bosance in ne za Srbe, Hrvate ali Muslimane. Navdušeni so bili, da so novembra 1990 doživeli prve svobodne večstrankarske volitve, vzpon desetletja zatiranega nacionalizma pa se jim je zdel samoumeven.
Po prvem oboroženem spopadu v Evropi po drugi svetovni vojni, ko so slovenske oborožene sile med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbile napad nekdanje Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je po odhodu iz Slovenije posegla v spopade na Hrvaškem, so se Muslimani v BiH znašli pred težavno izbiro, ali naj sprejmejo podrejeni položaj v »Srboslaviji« ali se odločijo za neodvisnost, čeprav ni bilo nobenega dvoma, da bo tlakovana s krvjo.
Četudi so Muslimani skupaj s Hrvati po tihem navijali za Slovence, so mnogi še upali, da bodo v BiH našli mirno politično rešitev. Stopnjevanje napetosti v BiH je pripeljalo do množičnega osebnega oboroževanja in povečanja števila medetničnih incidentov. Po podatkih bosanskega ministrstva za notranje zadeve je junija 1991 92.500 Muslimanov prijavilo 110.400 kosov orožja, 131.900 Srbov 157.200 kosov, 43.000 Hrvatov 51.000 kosov orožja, po neuradnih ocenah pa so imeli državljani najmanj trikrat več orožja.
Politična elita v BiH tako kot srbski vožd Slobodan Milošević ni mogla ali hotela razumeti, da lahko večnacionalne države preživijo, če je v njih zagotovljena visoka stopnja enakopravnosti vseh narodov, ki se na podlagi največje možne avtonomije soglasno dogovorijo za minimalni obseg skupne državne administracije. V BiH te zgodovinske lekcije niso vzeli ne Srbi, ne Hrvati, ne Muslimani. Srbi so navijali za ohranitev preostanka Jugoslavije, Muslimani so si kot večinski narod po zgledu Slovencev in Hrvatov želeli samostojno državo, Hrvati pa so Muslimanom stali ob strani vseskozi s figo v žepu.
Vojna za neodvisnost
Neposredni vzrok za vojno v BiH je bil razpad SFRJ, po vsebini pa je šlo za vojno za neodvisnost, pri čemer je na eni strani sodelovala JLA kot oborožena sila SFRJ, na drugi pa zagovorniki neodvisnosti BiH, ki so pridobili legitimnost z referendumom o neodvisnosti. Vojna v BiH se je razlikovala od vojn v Sloveniji in na Hrvaškem, ker se je odprti vojaški spopad začel po razglasitvi neodvisnosti in mednarodnem priznanju BiH. Ker je bila v prvem obdobju JLA nosilec vojaških operacij srbskih sil, ki so nasprotovale neodvisnosti BiH, gre za zunanjo agresijo. Razlikuje se tudi zaradi zapletene etnične strukture BiH kot večnacionalne države, kar je imelo za posledico, da so nastale tri strani v spopadu, dve strani pa sta vojaško podpirali Srbija in Hrvaška. Vojno v Sloveniji je JLA dočakala v mirnodobnem stanju, v vojni na Hrvaškem je doživljala preobrazbo iz jugoslovanske v srbsko vojsko, vojno v BiH pa je JLA dočakala kot vojska z jasnim ciljem, da z vojaškimi sredstvi uresniči velikosrbsko idejo.
Ključnega pomena za izbiro med vojno in mirom je bila skupščina BiH 25. januarja 1992, ko je Alija Izetbegović predlagal poslancem, naj na dnevni red uvrstijo razpravo o razpisu referenduma o odcepitvi BiH iz Jugoslavije. Politični voditelj Srbov Radovan Karadžić in poslanci SDS so opozarjali, da odcepitev vodi v vojno, iz muslimanskih vrst pa je prišel predlog, da bi BiH najprej regionalizirali in se dogovorili o končni ureditvi, referendum pa bi izpeljali med konstitutivnimi narodi v BiH. Sprva sta predlog podprla tako Izetbegović kot Karadžić, po daljšem premoru, ko so predlagatelje označili za izdajalce, pa je Izetbegović spremenil mnenje.
Referendum o neodvisnosti
Da je vojna v BiH neizogibna, je bilo jasno po 29. februarju in 1. marcu 1992, ko se je na referendumu o neodvisnosti BiH dvetretjinska večina prebivalstva z volilno pravico opredelila za neodvisno republiko. Odločitev republiškega vodstva je pridobila legitimnost za osamosvojitev, zadoščeno pa je bilo tudi pogojem Badinterjeve komisije, brez katerih BiH ne bi mogla biti mednarodno priznana. Na usodni skupščini se ni bilo mogoče otresti občutka, da je bila izvedba referenduma tudi v interesu Srbov, ker so z njim dobili alibi za začetek vojne z Muslimani.
Srbi pod vodstvom SDS so 3. marca 1992 postavili blokade na več lokacijah v Sarajevu, ki naj bi označile zamišljene meje srbskega Sarajeva, vendar so jih že naslednji dan umaknili zaradi posredovanja ministrstva za notranje zadeva BiH in Sarajevčanov. V Sarajevu, Zenici, Mostarju, Tuzli, Doboju, Konjicu, Višegradu, Bugojnu in drugih mestih v BiH so 4. marca potekali množični mitingi za mir. Da je hudič vzel šalo, so spoznali še zadnji optimisti, kajti pripadniki JLA iz vojašnice Maršala Tita v središču mesta in paravojaških enot SDS so v Sarajevu streljali na demonstrante.
Zakrinkani možje, v katerih so demonstranti prepoznali svoje sosede, so poleg gumijastih prvič uporabili prave naboje, protestniki pa so se praviloma razbežali na vse strani. Nihče ni bil ubit, nikomur pa ni bilo lahko pri srcu, ko so se ljudje ob njih zrušili na tla, kot da bi vanje udarila strela z jasnega. Spopad se je še isti dan vnel tudi za hotel Holiday Inn v središču bosanske prestolnice, kjer je bila nastanjena večina tujih novinarjev, ki so v strahu za življenje zlezli pod mize in stole, končal pa se je s streli v zrak.
Po poročilu poveljnika drugega vojaškega območja s sedežem v Sarajevu generala Milutina Kukanjca je JLA, ki je v mestnih vojašnicah imela 5000 vojakov in častnikov, 20 marca razdelila 51.900 kosov orožja, preverjenim upokojenim oficirjem JLA pa 300 avtomatskih pušk, medtem ko je SDS razdelila 17. 298 kosov orožja samo v Sarajevu. Če bi Srbi sklenili zasesti Sarajevo, ne bi naleteli na omembe vreden odpor, ker so bili Muslimani nepripravljeni na vojno, kar so rojaki najbolj zamerili svojemu voditelju Aliji Izetbegoviću.
Sarajevo kot vaba za tujino
Srbi so se očitno že takrat odločili, da bodo Sarajevo uporabili kot vabo za mednarodno skupnost, da bodo lahko nemoteno etnično očistili ozemlje, ki so ga imeli za svojega. Skladno z načrti so 27. marca 1992 razglasili Republiko srbsko Bosno in Hercegovino, oblikovanje vzporedne oblasti v BiH pa je bistveno poslabšalo varnostni položaj v državi. Tako je bil zaokrožen proces ustanovitve srbske paradržave, ki je bila mednarodno priznana šele leta 1995 z daytonskim sporazumom, vendar v okviru meja samostojne, neodvisne in suverene BiH.
Raketne in topniške enote JLA so 1. aprila zasedle vnaprej pripravljene položaje okoli Sarajeva, oklepniške enote pa položaj na hribu Mojmilo v sarajevskem primestnem naselju Lukovica. SDS je 4. aprila postavila barikade na vseh vpadnicah v Sarajevo in blokirala Grbavico. Predsedstvo BiH je razglasilo neposredno vojno nevarnost na ozemlju BiH in odobrilo mobilizacijo enot teritorialne obrambe. V Sarajevu so bile protivojne demonstracije, paravojaške enote SDS in JLA, ki je granatirala TV repetitor na hribu Hum in poslopje RTV BiH v Sarajevu, pa so znova streljale na demostrante. Paravojska SDS, tankovske enote JLA in Srbska prostovoljna garda Željka Ražnjatovića Arkana so 5. aprila napadle še šolo ministrstva za notranje zadeve na Vracah, šlo pa je za prvi tankovsko-pehotni napad srbskih sil na Sarajevo.
Srbske sile so v aprilu in maju 1992 na sarajevskem bojišču angažirale 15.000 ljudi. Po poročilu generalnega sekretarja OZN Kofija Anana je bilo v prvih 60 dneh vojne razseljenih in pregnanih okoli milijon prebivalcev, več deset tisoč ljudi (daleč največ Muslimanov) pa je bilo ubitih. Na začetku maja 1992 je Milošević napovedal, da bo umaknil iz BiH vse vojake, ki so državljani nove Jugoslavije (Srbije in Črne gore), medtem ko bodo bosanski Srbi v JLA skupaj z opremo in zalogami pod poveljstvom generala Ratka Mladića. Čeprav je šlo za kozmetično potezo, je dosegla želeni učinek, ker je številne zahodne politike prepričala, da v BiH poteka državljanska vojna.
Za Hrvate je bilo prvo znamenje vojne napad JLA na vas Ravno v Hercegovini novembra 1991, ki jo je uničila na svoji poti proti Dubrovniku. Po mnenju Muslimanov sta prvi žrtvi vojne Suada Diberović in Olga Sučić, ki sta bili ubiti 5. aprila na zadnjih demonstracijah Sarajevčanov pred začetkom vojne. Za Srbe je prva žrtev vojne srbski svat Nikola Gardović, na katerega je 1. marca na Baščaršiji domnevno streljal Ramiz Delalić Ćelo, ker je nosil srbsko zastavo. Delalić je bil med vojno poveljnik 9. motorizirane brigade sarajevskega korpusa armade BiH, ubili pa so ga leta 2007 v Sarajevu.
Kako na vojno gledajo tisti, ki so se rodili po njej? Kaj piše v učbenikih, iz katerih se učijo osnovnošolci v Srbiji, BiH in na Hrvaškem? V srbskem učbeniku zgodovine je zapisano, da sta nacionalizem in separatizem, pri katerih je bilo zlasti zagnano vodstvo Slovenije, pripeljala do razpada Jugoslavije. Hrvaški učbeniki kot glavnega krivca za vojno na območju nekdanje SFRJ navajajo velikosrbsko politiko. Avtorji prvega bošnjaškega učbenika zgodovine za osnovnošolce pišejo, da so Srbi bombardirali in uničevali mesta in vasi, množično morili, ropali in preganjali prebivalce in uničevali vse, kar ni bilo srbsko. Novonastale države na Balkanu dvajset let po vojni vzgajajo otroke za prihodnja sovraštva.
