Džafar o demokraciji v Tuniziji: Tunis nikoli ne bo postal Kandahar!

Strasbourg – Tunizija je zibelka arabske pomladi. Jasminova revolucija je najprej odnesla domačega diktatorja Ben Alija in potem »okužila« še Egipt, Bahrein, Libijo in Sirijo.

Toda v nasprotju z drugimi prevrati je tunizijski minil najmanj krvavo, tako da Tunizija zdaj dokaj mirno koraka proti demokraciji in novi ustavi, ki naj bi bila nared do konca letošnjega oktobra. Tunizijski rendez-vous z zgodovino je to najmanjšo arabsko državo na severu Afrike spremenil v svojevrstno zgodbo o uspehu. Tunizija je namreč dokazala, da je konflikte mogoče reševati tudi mirno, po ustavni poti, z vključevanjem različnih kulturnih elementov, spoštovanjem človekovih pravic in demokracije, je pred dnevi v Strasbourgu v razpravi o Tuniziji, denimo, dejal španski socialistični poslanec Arcadio Diaz Tejera.

Toda težav je na tej zahtevni tranzicijski poti seveda še vedno zelo veliko. Posebno zagatni so gospodarski in socialni izzivi. Prihodki od turizma so se po zmagi revolucije zmanjšali za 40 odstotkov. Brezposelnost se je s 13 odstotkov povzpela na 19 odstotkov. Tri četrtine brezposelnih (72 odstotkov) je mlajših od trideset let, kar nekatere mlade nezadržno peha v objem skrajnežev. V Tuniziji je bilo tako v zadnjih mesecih kar nekaj resnih incidentov. V svetu je najbolj odmeval napad salafistov na po njihovem bogoskrunsko umetniško razstavo v tuniški četrti La Marsa, zaradi česar je kasneje prišlo do hudih neredov, v katerih je morala policija uporabiti celo solzivec.

»Salafisti seveda povzročajo incidente, toda teh še zdaleč ni toliko, kolikor jih poskušajo prikazati v zahodnih medijih,« pravi Mustafa Ben Džafar, nekdanji opozicijski politik in zdajšnji predsednik tunizijske ustavodajne skupščine. »Takšni skrajni pogledi so obstajali tudi prej, toda Ben Alijev režim je njihove zagovornike krvavo zatiral. Podobno kot tudi demokratično opozicijo. Zdaj represije ni več. Vsakdo ima pravico povedati svoje mnenje. Nasilje seveda odločno obsojamo, toda zagotavljam vam, da je strah pred salafisti odveč. Tunizija namreč ni Afganistan in Tunis nikoli ne bo postal Kandahar! Zato bi želel, da bi na Zahodu precej več pozornosti, kot jo zdaj gre salafistom, namenjali našemu ustavnemu procesu, o katerem ni veliko slišati,« dodaja Ben Džafar.

Zelo odmevni incidenti v zvezi z umetniško razstavo v La Marsi so se po njegovem mnenju zgodili namenoma. Razstava najprej ni motila nikogar. Toda prav na zadnji dan je nekdo s fotoaparatom posnel razstavljena dela in slike odnesel v mošejo. Potem so se začeli nemiri. Kasneje se je izkazalo, da je to storil privrženec Ben Alijevega režima, ki je namenoma povzročil ta požar. »V državi je namreč še vedno veliko ljudi, ki se jim toži po nekdanjih časih in so pripravljeni storiti vse, da bi zaustavili tunizijsko pot v demokracijo,« opozarja Ben Džafar.

Skrajneži, kot pravi, obstajajo v vsaki družbi. Tudi v Evropi. Salafisti so v Tuniziji in v drugih arabskih državah dobili krila prav zaradi dolgoletnega zatiranja, diktature in revščine. Kako jih torej zaustaviti? »Edina prava pot je samo dialog!« je trdno prepričan Mustafa Ben Džafar. Še posebej zato, ker ga pod Ben Alijem nikoli ni bilo. Ta je namesto dialoga nasprotnikom režima namreč ponujal samo zapore ...

Tunizija je v poldrugem letu po jasminovi revoluciji dosegla ogromno. Lanske volitve v ustavodajno skupščino (23. oktobra 2011) so bile tudi po mnenju opazovalcev iz Sveta Evrope, ki izdatno pomaga mladi tunizijski demokraciji, pravi praznik pluralizma. V času pred volitvami je namreč v državi nastalo več kot 110 strank. Za 217 sedežev se je potegovalo 11.618 kandidatov. Zmagala je zmerna islamska stranka En Nahda (Preporod) z 89 sedeži. En Nahda je bil pod prejšnjim režimom prepovedana. Ta se je nato povezala v koalicijo z drugima dvema najmočnejšima strankama – Kongresom za republiko in Etakatolom (Demokratični forum za svoboščine), ki ga vodi prav Mustafa Ben Džafar, zdajšnji predsednik ustavodajne skupščine.

Glavna naloga le-te je seveda sprejetje ustave, ki bo Tunizijo postavila na nove, demokratične temelje. Ben Džafar je prepričan, da bo nova ustava nared v dogovorjenem času. Do 23. oktobra letos, na prvo obletnico volitev. A tranzicijski proces z novo ustavo seveda še zdaleč ne bo končan. Pot v demokracijo je namreč vselej zelo dolga in trda. Težave zato zanesljivo bodo, toda Ben Džafar zagotavlja, da bo Tunizija dosledno vztrajala pri svobodi – to je bila namreč temeljna zahteva jasminove revolucije – in demokraciji, ki lahko mirno sobiva z islamom.