Tiskane izdaje
Živelo se bo bolje, brezposelnost bo manjša in kupna moč večja, davkov bo manj in še marsikaj se bo popravilo. Predsednik François Hollande je pred dnevi državljanom znova obljubil, da bo storil vse, da bo že kmalu spet lepo; prizadeval da si bo sleherno minuto. Francozi so slišali, kar bi hoteli videti vsi. Pa verjamejo?
Zaradi kaosa na opozicijski desnici in afer, večinoma tistih, v katere se je pogreznil Nicolas Sarkozy, se zadnje dneve nekoliko popravlja javnomnenjska podoba predsednika Françoisa Hollanda. Zdaj mu kaže že kar dobro: po raziskavi BVA za Parisien polovica Francozov (spet) meni, da bi bil Sarkozy (kot morebitni novi voditelj) slabši od Hollanda. Očitno je, da ob vseh aferah, ki si jih je nekdanji konservativni politik nakopal v preteklosti, državljani vse manj gledajo skozi prste, in posledično so spet malce bolj milostni do sedanjega prvega moža. Ta je svojo že tolikokrat grajano (ne)vizijo Francije javno razgrnil pred dnevi, ob nacionalnem prazniku, ki je vsako leto tudi priložnost za visoki intervju. Manj besed, sploh vedno znova istih, in več vidnih rezultatov, odkimavajo mnogi Francozi, naveličani obljub in čakanja, da se Franciji končno spet odpre ... Moralo bi se ji tudi zaradi zaveze, ki jo je pred kratkim dala Bruslju, da bo leta 2015 zmanjšala primanjkljaj na tri odstotke BDP. Da bo cilj mogoče doseči, stroka skorajda ne verjame več.
Pakt o odgovornosti
Nič kaj rožnate razmere v državi – tako ali drugače brezposelnih je že pet milijonov državljanov – in predvsem preveč rdečih številk na premnogih področjih sprožajo trenja znotraj vladajoče struje pa tudi različne poglede, kako naj se z njimi spoprimejo do konca mandata leta 2017. Medtem ko je predsednik Hollande, ki se je očitno že večkrat zmotil v oceni, kako globoka je kriza in na kateri točki, na začetku leta napovedal pakt o odgovornosti, po katerem naj bi za 40 milijard evrov razbremenili podjetja oziroma bi javno porabo zmanjšali za 50 milijard, nekateri v njegovih vrstah, tudi ekonomski minister Arnaud Montebourg, denimo, že dolgo časa opozarjajo, da pot, po kateri želi to doseči, ni najboljša. Hollande misli, da je pravo razmerje razbremenitve takšno: v 90 odstotkih podjetja in v desetih gospodinjstva, Montebourg pa pravi, da je treba poskrbeti za tretjinske razbremenitve: za tretjino napovedanih milijard da je treba davčno popustiti pri podjetjih in za toliko še pri dohodnini, obenem pa je nujno še varčno zmanjšati primanjkljaj. Samo tako se bo povečala kupna moč državljanov ...
Da Hollandova smer, ko razmišlja predvsem o podjetjih in se iz socialista levi v »socialnega liberalca«, ni prava, so se pred dobrim mesecem dni predramili tudi nekateri socialistični poslanci na vladajoči levici. Sestavili so apel, v katerem zahtevajo »več delovnih mest in pravičnosti«. Predsednik že mesece nič kaj po socialistično ponavlja, da je treba spodbujati ponudbo, poskrbeti, da bodo podjetja spet lahko več investirala in posledično tudi zaposlovala, kritiki pa ga popravljajo, češ, predramiti in podpreti je nujno tudi povpraševanje. In če se že osredotoča predvsem na ponudbo, potem kaže poskrbeti za pravo ponudbo, je za Libération pred dnevi poudaril profesor ekonomije Benjamin Coriat: »Za velike projekte, ki bi jih vodila država, predvsem na sodobnih področjih ekologije in energetike«. Rast sama po sebi pač ne more biti magična beseda, čudeže bo lahko delala samo rast na pravih področjih. »Treba je že enkrat zbrati pogum in spregovoriti o zelenem keynesianizmu.« Davek na ogljikov odtis je, kakor je še dodal strokovnjak, glavna tema za ospredje, naložbe v ekologijo in energetiko bi morale biti prve poteze velikih javnih podjetij, in tem naj bi pozneje sledila še zasebna ... Za ekološko tranzicijo lahko »poskrbi edinole država, mora poskrbeti«.
Nepoudarjeni poudarki
A predsednik jo po svoje napoveduje za prihodnje leto: letos da je »leto ekonomskih reform«, medtem ko bo leto 2015 vladajoča garnitura posvetila zdravstvu, mladim, vse večji množici starejših, digitalizaciji in energetski transformaciji. Na leto 2016 bodo menda preložili reformo institucij, prav tako sodnih, in v ta sveženj utegne pasti že ničkolikokrat izrečena obljuba, da bodo lahko lokalno volili še tujci, ki bivajo na francoskih tleh že pet let. Socialisti so jim dali besedo že pred več kot tridesetimi leti, pod Mitterrandom, uresničili pa je še do danes niso. Da pride tudi mladina bolj celostno na vrsto komaj prihodnje leto, buri številne duhove v Franciji, sploh, ker so mladi, kakor zdržema poudarja Hollande sam, ena od njegovih prioritet, kar prva. A za zdaj se je loteva bolj ko ne parcialno in le z ekonomskega stališča oziroma zaposlovanja, vsa druga pa pušča ob strani: že za september se obeta, da bodo za nekoliko širšo skupno mizo vendarle sedli država, šolniki z različnih ravni in podjetniki.
Ekonomija je samo en obraz družbe, opozarjajo kritiki, ob množici drugih, zato se je narobe osredotočati edinole nanj, kljub krizi in posebno, ker premnogim Francozom in med njimi politologu Stéphanu Rosèsu (za Libération) še vedno ni jasno, kakšno je sploh Hollandovo ekonomsko videnje. Francosko družbo hoče gospodarsko in finančno močno, a da v resnici ne ve prav dobro, kako jo okrepiti, kaže tudi njegova velika zmota, ko je pred časom malone slavnostno napovedal, da brezposelnosti ne bodo kmalu samo ustavili, ampak jo bodo začeli tudi zmanjševati. Pakt o odgovornosti bo njegov popravni izpit, na njem se hoče odlično odrezati.
