Ekvador: Assange že, kaj pa Barankov?

Julian Assange in Aleksander Barankov. Dve zgodbi, dva povsem različna svetova, a vendarle en skupni imenovalec: politično zatočišče v Ekvadorju. Toda medtem ko ga je Assange tam šele dobil, se kaj lahko zgodi, da ga bo Belorus Barankov kmalu izgubil.

Tridesetletni Aleksander Barankov je bil pripadnik beloruskih varnostnih služb in je preiskoval korupcijo med domačo politično nomenklaturo. V Ekvador je zbežal leta 2009. Za pot v Quito se je odločil, ker je bil Ekvador ena redkih držav, kamor je lahko odpotoval brez vizuma. Iz Minska je pobegnil zato, ker so ga doma začeli preganjati. Obtožen je bil namreč prevar in prejemanja podkupnin, zaradi česar ga je na zahtevo beloruske oblasti začel iskati tudi Interpol. Ekvadorska vlada mu je politično zatočišče dodelila leta 2010.

Toda stvari so se začele zapletati to poletje, potem ko je 28. junija Ekvador obiskal beloruski predsednik Aleksander Lukašenko. Nekaj tednov pred tem so ekvadorske oblasti aretirale Barankova. Zdaj sedi v ječi v Quitu in čaka, kaj bo sodišče odgovorilo na zahtevo Minska po njegovi izročitvi. Če ga bo Ekvador vrnil v Belorusijo, ga v zaporu čaka mučenje in najbrž tudi smrtna kazen. Belorusija je namreč edina evropska država, ki še izvaja smrtno kazen. Zaradi tega tudi ni članica Sveta Evrope.

Zgodba Aleksandra Barankova je po svoje precej nejasna. Za zdaj namreč ni povsem znano, s čim se je v Minsku v resnici ukvarjal in kakšen je bil njegov status v tamkajšnji varnostni službi, ki se še vedno imenuje KGB. Njegova ekvadorska prijateljica Mabel Andrade je za Radio Svoboda povedala, da je delal v vojski, a da je bil hkrati tudi uslužbenec posebnega organa, ki je preiskoval korupcijo v beloruskih političnih in gospodarskih vrhovih.

V Minsku zatrjujejo ravno nasprotno. Po njihovem je Barankov navaden kriminalec, kar sicer trdijo tudi za številne zaprte opozicijske politike. Tiskovni predstavnik beloruskega KGB Aleksander Antanovič je za Radio Svoboda dejal, da je Barankov zbiral kompromitirajoče materiale (kompromat) o uglednih poslovnežih. Sporočal jim je, da pristojni organi preiskujejo njihovo početje, in od njih zahteval denar v zameno za ustavitev preiskav. Ker je bilo takšnih primerov zelo veliko, naj bi Barankov v žep pospravil več sto tisoč dolarjev podkupnine, zagotavlja Antanovič. Aljona Krasovska iz Platforme, organizacije za človekove pravice, ki ima sedež v Minsku, je potrdila, da je Barankov zaprosil za njihovo pomoč in podporo, ni pa jim razkril, kakšne informacije o korumpirani eliti ima pri sebi. Toda nekaj očitno ima, sicer Minsk od ekvadorske vlade ne bi zahteval njegove izročitve, je dodala Krasovska.

Belorusija se je z zahtevami po izročitvi Barankova oglasila po tem, ko se je Rafael Correa, levičarski predsednik Ekvadorja, začel tesneje povezovati z avtokratskimi režimi na Kitajskem, v Rusiji in Iranu. Zato ni naključje, da se je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko na svoji nedavni latinskoameriški turneji, med katero je obiskal Kubo in Venezuelo, ustavil tudi v Quitu. V uradnem sporočilu po obisku je bilo rečeno, da bosta državi okrepili vojaško sodelovanje in diplomatske odnose, ime Aleksandra Barankova pa pri tem ni bilo posebej omenjeno. Toda njegov odvetnik Fernando Lara trdi, da je Minsk v Quito že pred tem poslal posebno delegacijo, ki se je v zunanjem ministrstvu in v predsedniškem uradu pogovarjala prav o izročitvi Barankova. Zato ni naključje, da so ga za zapahe spravili prav pred Lukašenkovim obiskom.