Erdogan kot varuh nemških Turkov

Berlin – »Naši otroci se morajo učiti nemškega jezika, a najprej se morajo učiti turščino,« je Erdogan sporočil svojim rojakom, ki so v Düsseldorf pripotovali iz vseh delov Nemčije. Po Erdoganovem razumevanju je za turške priseljence znanje materinščine pogoj za učenje nemškega jezika.

Takšno sporočilo v ušesih nemških vladajočih politikov zveni kot izzivanje. Razprava o (domnevno spodleteli) integraciji priseljencev je v Nemčiji lani jeseni po objavi razvpitee protimuslimanske knjige finančnika Thila Sarrazina dobila nov zagon, znanje nemščine pa že tako velja za najboljše orodje za uspešno vključevanje v družbo. Erdogan se je sicer zavzel za integracijo, a asimilaciji Turkov je izrekel odločen Ne! S takšno tezo, s katero je nemško politiko posredno obtožil poskusa asimilacije Turkov, je nastopil že pred tremi leti na veliki turški prireditvi v Kölnu.

Poleg tega ga skrbi krepitev islamofobije, ki bi jo po Erdoganovih besedah morali obravnavati enako kot antisemitizem in rasizem. Tudi rastoča sovražnost do tujcev da je stvar, ki jih v Turčiji vznemirja. V Düsseldorfu se je predstavljal kot zaščitnik v Nemčiji že več desetletij živečih Turkov, češ, prišel sem, da vam pokažem, da niste sami. Nihče da nima pravice od njih zahtevati, naj se ločijo od svoje kulture in identitete. Tako kakor Nemčiji pripadajo tudi Turčiji: »Ste moji državljani, moji ljudje, moji, prijatelji, moji bratje«.

Ogorčenje nemške politike

Ogorčeni odziv politike na Erdoganov nastop je bil skorajda refleksen. Zunanji minister Guido Westerwelle je opozoril, da se morajo otroci, ki odraščajo v Nemčiji, najprej naučiti nemščino, saj bodo sicer imeli težave v šoli in pozneje v življenju manj možnosti. Po mnenju generalnega sekretarja krščanskih demokratov (CDU) kanclerke Angele Merkel Hermanna Gröheja Erdogan s tem, ko si prizadeva za učenje turščine kot prednostno nalogo, spodbuja nastajanje novih jarkov. Tudi povezovanje prizadevanj za integracijo z asimilacijo da je neutemeljeno.

Druga kočljiva tema Erdogovanega obiska v Nemčiji (skupaj s kanclerko Merklovo se je sinoči udeležil odprtja sejma CeBit v Hannovru, kjer je Turčija gost), je trnova pot Ankare v smeri EU. Turčija je začela pogajanja o polnopravnem članstvu že decembra 2004, a v zadnjih letih so pogajanja zastala, predvsem po blokadi odprtja več poglavij kot posledici ciprskega vprašanja. Merklova, drugače kakor nekdanji kancler Gerhard Schröder, nasprotuje turškemu članstvu in skupaj s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem ponuja Ankari le nekakšno privilegirano partnerstvo.

Velika sila na Bosporju

Erdogan je bil med nastopi v Nemčiji kritičen do takšnega stališča, češ, Merklova poskuša tako predvsem dobiti točke na notranjepolitičnem prizorišču. Turčiji, ki je na evropski poti že več desetletij (pridružitveni sporazum s tedanjo Evropsko gospodarsko skupnostjo so podpisali že davnega leta 1963), da se postavljajo posebni pogoji, kakršnih doslej še ni bilo. Iz CDU, denimo, prihajajo zahteve, da bi morali ustaviti pogajanja s Turčijo, dokler ta ne bo zagotovila popolne verske svobode. Turški premier pričakuje, da bo konservativna kanclerka Merklova, po zgledu svojih predhodnikov od Konrada Adenauerja naprej, imela vodilno vlogo pri spodbujanju Turčije na poti v EU.

V nemški desnosredinski vladi so opazni različni odtenki v odnosu do Ankare, saj so Westerwellejevi liberalci bolj naklonjeni članstvu Turčije, predvsem spričo njene strateške, politične in gospodarske teže za staro celino. Poleg tega opozarjajo na načelo spoštovanja pogodb (pacta sunt servanda): EU kot celota se je soglasno odločila za začetek pogajanj o polnopravnem članstvu. V samo koalicijsko pogodbo so nemške vladajoče stranke zapisale, da imajo pogajanja s Turčijo odprt konec in da ne pomenijo nobenega avtomatizma. Če EU ne bi mogla sprejeti Turčije ali če Ankara ne bo povsem izpolnjevala vseh pogojev za članstvo, pa bi se morali odločiti za druge oblike povezovanje.

Nemški zagovorniki članstva opozarjajo, da bo Turčija najbolje izpeljala želene reforme, če se bo pogajalski proces nadaljeval. Tudi spričo rastočega vpliva Turčije na Bližnjem vzhodu in pozitivnega žarčenja njenega vstopa v EU v islamskem svetu bi bilo nespametno zapirati vrata. Še več, med vsemi članicami, ki so v EU stopile v zadnjem desetletju (ali so med kandidatkami za članstvo), ima namreč samo država na Bosporju (po napovedi OECD bo leta 2050 drugo največje evropsko gospodarstvo) geopolitično alternativo. Po večdesetletnem navezovanju na Zahod se namreč čedalje bolj obravnava kot središče velikega območja s Srednjo Azijo in Severno Afriko.