Erdoğan v Beli hiši kot kronski dokaz novega ameriškega nacionalizma

New York – Obisk turškega predsednika c v Washingtonu  je za kritike predsednika Donalda Trumpa kronski dokaz nove real-nacionalističnezunanje politike ZDA. Republikanskemu prvaku očitajo radikalne zasuke v bližnjevzhodni politiki ter še posebej do tradicionalnih zaveznikov Kurdov, ki jih Turčija po umiku ameriških sil s severa Sirije napada tudi vojaško.

Trump se je »od prvega dne zelo dobremu prijatelju« Recepu Tayyipu Erdoğanu zahvalil za opravljen posel in spet izrazil prepričanje, da se tam za meje bojujejo že tisočletja, sploh pa je območje od ZDA oddaljeno sedem tisoč milj. »Skrbeti moramo za naše zadeve.« Umik ameriških vojakov s severa Sirije je že prej opravičeval z besedami, da turške akcije na območju niso ameriški problem, saj tudi Kurdi niso angeli. »Čas je, da se vrnemo domov!« A so po poročilih časopisa Wall Street Journal ameriški droni posneli vsaj en napad turških sirskih zaveznikov na kurdske civiliste, ki so ga ameriški vojaki nadrejenim prijavili kot morebitni vojni zločin. Kritiki pravijo, da posnetki niso nedvoumni in predsednikov svetovalec za nacionalno varnost Robert O'Brien je poudaril Trumpovo prepričanje, da je treba upoštevati tudi turške varnostne potrebe.



Prejšnji predsednikov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton pa je po poročilih televizijske mreže NBC na nedavnem srečanju v Miamiju namigoval na druge motive Trumpove politike do Turčije, saj naj bi vsi njegovi svetovalci nasprotovali spremembam politike. S sankcijami proti evroazijski članici severnoatlantske vojaške zveze Nato, ki kupuje ruske protiraketne sisteme, soglaša celo po strankarski črti sprti kongres.  V ameriški javnosti je bilo že slišati divja ugibanja o Trumpovih interesov zaradi nepremičnin v Carigradu ali  turškega izsiljevanja zaradi ameriške politike do Savdske Arabije. Po drugih interpretacijah pa je nova ameriška politika do Ankare pogojena z real-nacionalističnimi zunanjepolitičnimi instinkti republikanskega predsednika.

Trump naj bi se vse bolj približeval izolacionističnim prepričanjem senatorja iz Kentuckyja Randa Paula, ki jim nasprotujejo številni drugi vidni republikanski politiki, med njimi vplivni senatorji, ki bodo odigrali pomembno vlogo pri morebitnem prepričevanju predsednikove razrešitve. V ameriški diplomaciji je doslej prevladovalo prepričanje, da se v minulem stoletju svetu ni pisalo nič dobrega, če so se ZDA umaknile v osamo, z drugo svetovno vojno kot najbolj morilskim dokazom tega prepričanja.  Medtem ko se vplivni republikanski senatorji kot Lindsey Graham iz Južne Karoline bojijo, da  bo ameriško umikanje  okrepilo Rusijo, se Trump pogosto pritožuje zaradi cene severnoatlantske vojaške zveze Nato.  

Trumpov preobrat v politiki do Turčije je še posebej pomenljiv, saj jo je zaradi aretacije ameriškega pastorja Andrewa Brunsna še lani kaznoval s sankcijami ter povzročil globoko valutno in gospodarsko krizo v državi. Republikanski prvak zdaj poudarja, da je Turčija dolgoletna izjemno pomembna zaveznica ZDA ter da imata državi dovolj skupnega za premagovanje razlik med njima. Tudi številni republikanci pa menijo, da Trump Erdoğana sploh ne bi smel povabiti v Belo hišo. Predstavniški dom je minuli mesec z veliko večino kongresnikov iz obeh strank obsodil turški vojaški vpad v Sirijo ter obračunavanje Ankare s tamkajšnjimi kurdskimi silami.



Več demokratskih senatorjev se zavzema še za obsodbo turškega odnosa do novinarjev, političnih oporečnikov in manjšin. Poudarjajo, da je turška vlada zaradi očitkov terorizma zaprla več kot osemdeset tisoč ljudi, prepovedala več kot 1500 nevladnih organizacij ter odpustila 130 tisoč državnih uslužbencev.  »To ni čas ali mesto za izmenjavo prijaznosti z diktatorjem,« je bila ostra senatorka iz new Hampshira Jeanne Shaheen. Meni, da je Erdoğan na severu Sirije uničil oazo stabilnosti, prizadel ameriško verodostojnost  in ugled v svetu ter okrepil Rusijo, sirsko vlado Bašarja Asada in Iran.