EU: Do 150 milijonov na robu revščine

Politika varčevanja znižuje življenjski standard in potiska Evropsko unijo v vse večjo revščino. Nevladna organizacija Oxfam v svojem nedavnem poročilu vlade EU opozarja, da bo ob nadaljnem varčevanju leta 2015 dodatnih 25 milijonov Evropejcev na robu siromaštva.

Že zdaj je v Evropi kakih 120milijonov ljudi oziroma četrtina celotne evropske populacije, ki se otepa z revščino, če se bo aktualna evropska politika nadaljevala, bo številka blizu 150 milijonov. Študija, ki jo je pripravil Oxfam, je uporabila raziskovalne podatke think tanka Institute of Fiscal Studies in vzela pod drobnogled vpliv varčevanja na revščino v 27 državah članicah Evropske unije: predvideva, da bo v relativno revščino, ki jo definira kot preživetje z manj kot 80 odstotki povprečnega dohodka, v naslednjem desetletju pahnjenih še 15 do 25 milijonov ljudi. Analiza govori o vse večji neenakosti in navaja, da utegne trajati dve desetletji in pol, preden bo kontinent znova dosegel življenjski standard, kakršnega je imel pred začetkom krize.

»Evropsko reševanje ekonomske krize ogroža v več desetletjih pridobljene socialne pravice. Zaradi drastičnega zmanjševanja socialne varnosti, zdravstva in izobraževanja, krčenja delavskih pravic in nepravičnega obdavčenja, so milijoni Evropejcev ujetniki začaranega kroga revščine, ki lahko traja več generacij«. Oxfam pravi, da je varčevanje »moralni in ekonomski nesmisel«. »Evropska unija je v krizi brezposelnosti in neenakosti, ta jo peha v ekonomsko nestabilnost in socialni brezup«. Tačas je že »ena od dveh družin na celini neposredno prizadeta zaradi izgube dela in skrajšanja delovnega časa« in organizacija poziva evropske vlade k novemu ekonomskemu in socialnemu modelu, ki bo več investiral v ljudi in okrepil demokracijo. Toda v tako rekoč v istem času predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso govori, da je Unija na poti okrevanja in se ne bi smela vrniti k nekdanji praksi.

Paradoksalno je, da je bila britanska dobrodelna organizacija Oxfam ustanovljena leta 1942 zaradi lakote v Grčiji. Najbrž si nihče ni predstavljal, da bo sedemdeset let kasneje država v takšnem stanju in da bomo gledali prizore tolikšnega pomanjkanja in bede, obupanih ljudi, ki se gnetejo pred razdelilnicami hrane.

Škoda, ki jo varčevanje povzroča evropski družbi, vse bolj spominja na uničujoče posledice programov »strukturnega prilagajanja«, ki jih je v minulih dveh desetletjih v Latinski Ameriki izvajal Mednarodni denarni sklad. Je zdravilo, ki zdravi bolezen na način, da ubija pacienta. Latinskoameriške in azijske države, ki so se v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja obrnile na IMF s prošnjo za posojila, so bile v zameno za to prisiljene v drastično zmanjševanje javne porabe in liberalizacijo trga. Zdaj je sloves razpite evropske trojke že skoraj podoben imidžu IMF v Južni Ameriki.

Prerazporejanje in neenakost

Obenem z naraščajočo revščino se povečuje sloj zelo bogatih. Živimo v času čedalje hitejšega razslojevanja in venomer večjih razlik. Majhen odstotek ljudi postaja vse premožnejši, desetine milijonov Evropejcev tonejo v vse večje siromaštvo. Gledamo »neenakost, ki se bo vse bolj povečevala, in stopnjo revščine, ki je bo vedno več«, komentira omenjeno poročilo.

Politika varčevanja je v minulih petih letih prerazporedila bogastvo, med državami, kjer je neenakost največja, je predvsem sredozemska Evropa oziroma periferija, kjer je bilo varčevanje najbolj rigorozno. Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Španija in tudi Britanija, ki so najbolj vneto varčevale, se približujejo seznamu držav, v katerih so razlike največje. »Razkorak med bogatimi in revnimi v Veliki Britaniji in Španiji bi kmalu lahko postal tolikšen kot je v Južnem Sudanu in Paragvaju«, povzema Oxfam.

Diktat varčevanja ne upočasnjuje samo gospodarske rasti, mnoga gospodarstva je dobesedno pokosil. Neka druga analiza ugotavlja, da bo relativni delež južnoevropskih držav v globalnem gospodarstvu leta 2018 znašal samo šest odstotkov, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je predstavljal 12 odstotkov. V preteklih dveh letih so se denimo realne plače v Britaniji in na Portugalskem znižale za prek tri odstotke, plače na Otoku so na ravni leta 2003. Podobne številke navajajo za Italijo, Španijo in Irsko, na prvem mestu pa je seveda Grčija.

Pomenljiv kazalnik revščine je vselej tudi upadanje rojstev. Množično naraščanje brezposelnosti in zniževanje plač venomer spremlja krčenje javne porabe, vključno s klestenjem zdravstva in ukinjanjem socialnih dodatkov, kar še posebej prizadene mlade družine in otroke. Poročilo Eurostata, objavljeno poleti, kaže, da so se hkrati z varčevalno politiko izrazito zmanjšala rojstva otrok.

Recesija rojstev

Študija EU o učinkih krize na demografijo nakazuje »recesijo rojstev« v Evropi. Odnosi med ekonomijo in populacijo vedno veljajo za kontroverzne: rodnost praviloma sledi ekonomskim ciklom in se zmanjšuje v času recesije ter obratno, vendar o znanstveni dokazljivosti te teze obstajajo različna mnenja. Poročilo o trendih rodnosti v 31 evropskih državah, ki jih primerjajo s kazalniki ekonomske recesije, kaže, se je število rojstev z začetkom krize leta 2008 in padcem bruto domačega proizvoda zmanjšalo z zamikom. Številke so odvisne tudi o izobrazbe, migrantskega statusa in ostalih specifik posameznih skupin žensk. Kriza se je razširila leta 2009, vendar manjše rodnosti ni bilo opaziti, šele leta 2011 je statistika zabeležila manj otrok v 24 državah. Kljub vsemu je opazno zmanjšanje števila rojstev širom po Evropi v času krize. Po podatkih grškega ministrstva za zdravstvo se je število rojstev v tej državi od začetka krize zmanjšalo za več kot deset odstotkov in pada še vnaprej.

Medtem ko je nemški finančni minister Wolfgang Shäuble nedavno v komentarju za Financial Times zmagoslavno pisal o »javnih primanjkljajih, ki so pol manjši, stroških dela in konukrenčnosti, ki se hitro prilagajajo«, so znaki okrevanja šibki. Trend recesije na stari celini se nadaljujeje. Število brezposelnih v evroobmočju se je v drugem četrtletju v primerjavi s prvimi tremi meseci povečalo za en odstotek, na ravni EU pa za 0,5 odstotka. Nedavno objavljeni podatki kažejo, da industrijska proizvodnja v območju evra še naprej pada, od junija do julija se je zmanjšala za 1,5 odsotka. Varčevalni programi, ki naj bi zmanjšali zadolženost, imajo ravno obraten učinek: gospodarstva se sesuvajo vase, brezposelnost se povečuje, davčni prilivi se zmanjšujejo, zaradi visokih obresti, ki jih morajo države plačevati Evropski uniji in Mednarodnemu denarnemu skladu, se nacionalna zadolženost ponekod povečuje.