EU in begunci: brez politike, brez solidarnosti

Od sredine januarja, ko je revolucija v Tuniziji spodnesla dolgoletnega predsednika, je iz te države prišlo več kot 5000 ljudi s čolnov. Tamkajšnji zbirni centri, ki imajo zmogljivosti samo za kakih 800 ljudi, so prenapolnjeni. Medtem ko Italija vije roke, češ da se je Lampedusa znašla na robu kolapsa in da so nezakoniti imigranti iz severne Afrike problem celotne EU ter Bruselj in druge članice moleduje za pomoč, skupne evropske migracijske politike ni.

Dogajanje na skrajnem robu Unije je vnovična potrditev, da je evropska zunanja politika odpovedala. Evropski odziv na seizmične premike v njeni bližini je bil predvidljiv. Visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve baronica Cahterine Ashton je karseda dolgo ostala tiho in več kot očitno je bilo umanjkanje evropske diplomacije. Predvsem Francija, z nekdanjimi kolonijami v Alžiriji, Maroku in Tuniziji, in Nemčija nista skrivali, da ne zaupata EU in da svojih interesov pač ne bosta prepustili Bruslju; med drugim sta na prizorišče dogajanja že pred prvo diplomatko EU poslali svoje predstavnike. Molčal je tudi evropski parlament. Unija je podprla tunizijsko revolucijo šele, ko so trume tamkajšnjih beguncev dosegle obalo Lampeduse.

Strašljiva statistika

Z vstajami v arabskem svetu in revolucijama v Tuniziji in Egiptu ni bilo težko pričakovati, da bo nov val nezakonitih priseljencev vnovič pljusnil proti južnoevropskim mejam. Tisoči mladih ljudi iz severnoafriških držav tam iščejo možnosti za preživetje, znosnejšo prihodnost in svobodo. Ekonomski migranti, v prvi vrsti mladi, pa prihajajo v času, ko staro celino tako ali tako bremeni izjemno visoka brezposelnost, še posebno med mladimi, ki se jih je v Evropi oprijel izraz »izgubljena generacija«.
Na stari celini je trenutno 24 milijonov ljudi brez dela. Evropski statistični podatki so strašljivi: v Španiji je med mladimi, ki so stari med 16 in 24 let 43 odstotkov brezposelnih, v Italiji je številka za isto populacijo okoli 25 odstotkov. Severnoafriški prišleki, ki stremijo k boljšemu življenju zase in za svoje družine, prihajajo v najslabšem možnem času. Toda namesto da bi Evropska unija pokazala solidarnost s sredozemskimi državami, ki so zaradi svojega geografskega položaja pač najbolj izpostavljene, in bi članice v enaki meri prevzele breme beguncev, se ne odziva. Evropska priseljenska politika obstaja samo na papirju in evropska politika ni samo diplomatsko ohromljena, ampak je tudi brezbrižna do humanitarne katastrofe.

Razdeljena sedemindvajseterica

Medtem ko Evropska unija zavrača italijanske trditve, da ni dovolj storila za pomoč tisočem tunizijskih priseljencev, ki so se prebili do italijanskega otoka, je evropska pomoč državam članicam, ki so pod pritiskom prišlekov, šibka in brez potrebne vseevropske strategije. Sedemindvajseterica je zaradi množičnega navala afriških priseljencev že dolgo razdeljena. Sredozemske države, kamor že vrsto let trumoma prihajajo priseljenci iz severozahodne Afrike, prosijo Unijo za denarno in drugo pomoč, češ ne gre samo za španske, portugalske, malteške, francoske, italijanske in grške meje in torej ne samo za španski, portugalski, malteški, francoski, italijanski in grški problem, temveč za problematiko, ki zadeva celotno Evropo.
Mediteranski otok, ki meri vsega skupaj samo dvajset kvadratnih kilometrov in ki ga naseljuje približno 4500 prebivalcev, se sam ukvarja z navalom beguncev, ki mu ni kos. Priseljencev je toliko, da je ves otok kot velik zbirni center.

Italijanski dnevnik Stampa je te dni poročal o izrednem stanju in skorajšnjem kolapsu. »V zbirnem centru, ki je bil minuli dve leti zaprt, so žimnice razpostavljene vsepovsod. V stavbi, ki je predvidena za prenočitev 850 ljudi, je prejšnjo noč spalo 1200 ljudi.« Časnik piše, da je »evropski proces odločanja počasen in čeprav naj bi države članice načeloma vodila številna splošna načela, ni prave skupne priseljenske politike. Posamične države so si pridržale pravico do tega, koliko priseljencev bodo spustile na svoja ozemlja, kdaj jim bodo oziroma ali sploh zagotovile državljanstvo in tudi to, kako zadrževati dotok nezakonitega priseljevanja.« Isti vir navaja, da zaradi tega menda sploh ni smiselno prositi za pomoč Evropsko unijo in Frontex, agencijo za nadzor zunanjih meja Unije, ki je zadolžena za koordinacijo nacionalnih politik. Namesto tega, naj bi bili primernejši neposredni pogovori s Francijo in Nemčijo, pa tudi z Britanijo in Španijo, o oblikovanju skupnega pristopa za stabilizacijo Magreba in nadzor priseljevanja.

V odsotnosti evropske priseljenske politike posamične države lažje uvajajo strožje ukrepe, dovolj se je spomniti samo na to, kako sta Italija in Francija uvedli podobne ukrepe glede Romov. Oblikovanje primerne politike je stvar Evropske unije, ki je utemeljena na prostem pretoku ljudi in vsega ostalega, in to je tudi načelo, ki daje smisel evropskemu državljanstvu, opozarjajo politologi.