EU in Kitajska: moje pesmi, tvoje sanje in naše skupne iluzije

Peking – Ko je ameriški sinolog­ David Shambaugh pred osmimi leti napovedal, da bodo odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko prerasli v »os svetovnega dogajanja«, se je zdelo, da sploh ne more biti drugače.

Obseg trgovine se je leta 2004 v primerjavi z letom poprej povečal za več kot 40 odstotkov, obe strani pa sta druga drugo izbrali za strateški partnerici na vseh področjih – od turizma do oboroževanja. Ko bo danes v Bruselj na enodnevno 15. vrhunsko srečanje EU in Kitajske pripotoval kitajski premier Wen Jiabao, bo zanj najpomembnejše, da mu predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy ne bo prebral kakšnega svojega haikuja. Odnosi med Kitajsko in Japonsko so na robu vojne sovražnosti, zato nima smisla strateškega partnerja izzivati s pesniško obliko, povezano z japonsko tradicijo. Če EU nima kaj povedati o ozemeljskem sporu med dvema največjima azijskima gospodarskima silama, je vsekakor bolje, da ju ne izziva z verzi, ki bi jih nato izobraženi Wen poskušal uvrstiti v kitajsko dediščino ... saj tako ali tako vse, s čimer se ponašajo Japonci – od čaja, svile in jedilnih paličic do pisave, poezije in zen budizma – izvira iz Kitajske.

Prav zato, ker Evropejci nimajo kaj povedati o kitajsko-japonskem sporu, so ostale Shambaughove napovedi neizpolnjene. Odnosi med EU in Kitajsko niso prerasli v »os svetovnega dogajanja«. Četudi so še vedno zelo pomembni v današnjem preoblikovanju globalnega težišča razvoja, bi bilo treba še veliko narediti za izboljšanje njihove kakovosti, da bi v resnici prerasli v strateško partnerstvo.

Zapostavljena in včasih nezaželena

Pričakovati je, da bo to zadnje ­Wenovo vrhunsko srečanje z voditelji EU, preden bo konec prihodnjega meseca na 18. kongresu komunistične partije odstopil z dolžnosti člana stalnega komiteja politbiroja, marca prihodnjega leta pa mlajšemu nasledniku prepustil tudi mesto na čelu osrednje vlade. Zato bo to priložnost za oceno desetletnega Wenovega mandata, pa tudi stanja odnosov med EU in Kitajsko. Medtem ko evropski analitiki upravičeno hvalijo kitajskega premiera zaradi odločne naklonjenosti stari celini in, kar je prav tako pomembno, temeljitega poznavanja Unije, kitajski komentatorji z neskritim razočaranjem ugotavljajo, da so Evropejci prepevali romance o partnerstvu s Kitajsko, hkrati pa se vse bolj obračali vase, medtem ko je azijska sila sanjala o enakopravnosti v odnosih z EU. Zaradi tega se Kitajska še vedno počuti zapostavljeno in včasih celo nezaželeno. Nad evropskimi pesmimi in kitajskimi sanjami še vedno lebdi skupna iluzija, da so nujni tesnejši odnosi. Pa tudi to, da je strateško partnerstvo usoda in ne le stvar izbire.

Če bodo odnose med EU in Kitajsko proučili s statističnimi pripomočki, se bo pokazalo, da to ni zgolj iluzija. Vrednost trgovanja med obema stranema se je v desetih letih štirikratno povečala, tako da znaša 430 milijard evrov, naložbe so se večkratno povečale v obeh smereh, število kitajskih obiskovalcev, ki turistično potujejo v EU, pa bo na koncu Wenovega mandata desetkrat večje kot v času, ko je prevzel to funkcijo. Pa vendar sporazuma o partnerstvu, o katerem so se kot o temeljnem dokumentu pogajali dolga leta, nikoli niso dokončno sestavili, in to zaradi nepremostljivih nesoglasij v zvezi z nekaterimi bistvenimi vprašanji. Zdaj bo Wen z Rompuyem in predsednikom evropske komisije Joséjem Manuelom Barrosom razpravljal o čimprejšnjem podpisu sporazuma o naložbah, ki se trenutno zdi bolj realen za obe strani.

Brez protekcionizma

Wen Jiabao prihaja v Bruselj v trenutku, ko v EU poteka preiskava o dumpinških cenah kitajskih solarnih plošč. Če se bo pokazalo, da kitajska država v resnici subvencionira svoje proizvajalce, utegne azijska sila izgubiti posel, vreden okoli 20 milijard evrov. Iz Pekinga­ bodo v tem primeru zagotovo vrnili udarec, saj so že napovedali preiskavo nizkih cen evropskega vina, namenjenega kitajskemu trgu, vendar bo Wen tudi tokrat ponovil svojo največjo željo: ne dovoliti, da bi protekcionizem dvignil glavo. Zapiranje vrat tudi sicer ne prinaša rešitev za kakršne koli probleme, s katerimi se trenutno srečujeta Kitajska in EU. Sicer pa je zdaj, ko se zunanjetrgovinsko neskladje umirja, ko se je evropski primanjkljaj v izmenjavi s Kitajsko končno zmanjšal na 67 milijard evrov v prvih šestih mesecih letošnjega leta (v enakem obdobju leta 2011 je znašal skoraj 96 milijard), napočil trenutek za širše odpiranje, ne pa za umik iz igre. Tako bo govoril kitajski premier. Evropejci se bodo strinjali ... načeloma. V praksi pa bo nadaljnje evropsko odpiranje proti Kitajski deloma odvisno od smeri, v katero se bo zaradi krize evra pomikala EU, deloma pa od tega, kako se bo azijska sila pod novim vodstvom vedla na svetovnem prizorišču. Med EU in Kitajsko vladajo najhujši nesporazumi glede Sirije, Irana in nasploh v pristopu k vsem varnostnim žariščem in jedrskim vprašanjem.

Kadar so dobre volje, kitajski in evropski voditelji radi poudarjajo, da sta EU in Kitajska »oddaljeni sosedi«. Ko navdušenje popusti, si Evropejci pomanejo oči in vidijo, da med obema »sosedama« leži velikanska Rusija, s katero si Peking pogosteje deli prizorišče v mednarodnih organizacijah. Kitajci na sosedstvo gledajo z druge strani okroglega planeta in vidijo, da jih od Evrope deli ogromna Amerika. Wen bo tudi ob tej priložnosti ponovil, da bi se morala EU v zunanji politiki osamosvojiti od ZDA. Tako bosta obe strani prišli do najpomembnejšega razloga, zaradi katerega se niso uresničile Shambaughove napovedi. Trgovina in naložbe niso dovolj. »Os« pomeni predvsem bližino in zaupanje. Tega pa še vedno ni dovolj.