EU in Nato: Slepi potniki drvenja v sirsko vojno

Bruselj – Med pripravami vojaškega napada na režim Bašarja al Asada, ki bo potekal pod vodstvom ZDA, sta Evropska unija in Severnoatlantsko zavezništvo obrobna akterja.

Čeprav ima Unija na deklarativni ravni ambicijo aktivnega skupnega zunanjepolitičnega ukrepanja, še zlasti v sosedstvu na drugi strani Sredozemlja, lahko njena diplomacija le bolj ali manj spremlja razvoj dogodkov. V Bruslju, denimo, sporočajo, da morajo inšpektorji Združenih narodov nadaljevati preiskavo napada s kemičnim orožjem in da ima največjo odgovornost za njihovo varnost sirska oblast. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton zagovarja »politični proces, ki bo Siriji zagotovil mir in varnost«.

Vsekakor se želi Unija ogniti razdoru, ki bi spominjal na dogajanje pred desetletjem glede Iraka, ko sta se Francija in Nemčija postavili po robu koaliciji voljnih Georgea Busha. Kljub temu so med ključnimi državami opazni nezanemarljivi odtenki. Po pričakovanjih sta Pariz in London povsem na liniji z Washingtonom. Ker da je Asad nedvoumno – trdnih dokazov sicer še ni – odgovoren za napad s kemičnim orožjem, bi morali kaznovati režim. Na drugi strani predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy pričakuje, da bi morali inšpektorji ZN najprej končati delo.

Tudi gospodarska velesila Nemčija pričakuje potrdilo inšpektorjev, da je Asad odgovoren za napad. Bližajoče se vojaško posredovanje spremlja precej zadržano. Podobno je bilo konec maja, ko je propadel evropski embargo na prodajo orožja Siriji (upornikom), ki sta ga spodkopali Britanija in Francija. Nemčija je opozarjala na nepredvidljive posledice takega oboroževanja vpletenih strani. Ne glede na zadržanost naj bi se Nemčija ognila položaju pred posredovanjem v Libiji, ko se je vzdržala kot nestalna članica varnostnega sveta.

To je, v tedanjih okoliščinah, de facto pomenilo ne. Z njim ni bila v skupini na strani tradicionalnih zaveznikov z Zahoda (ZDA, Francije in Britanije), marveč bliže nasprotnikom vzpostavitve območja prepovedi letov na čelu z Rusijo in Kitajsko. Kljub temu so v predvolilnem vzdušju v Nemčiji pomenljive primerjave z volitvami leta 2002, ko je tedanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder zaigral na protivojno karto (bližajoči se napad na Irak) in na koncu premagal konservativca Edmunda Stoiberja.

Kako bo Berlin (če bo) podprl operacijo zaveznic, je še negotovo. Ponudil bi lahko izvidniška letala awacs. Kanclerka Angela Merkel je napad s kemičnim orožjem označila za grozljiv zločin. V njenem taboru soglasja varnostnega sveta ZN, ki bi po mnenju kritikov in dela držav, kakršna je Italija, edini lahko zagotovil mednarodnopravno legitimnost napada, ne postavljajo za nujni pogoj. Skratka, četudi bi Peking in Moskva blokirala (obstruirala) doseganje odločitve Združenih narodov, daje teža zločina legitimnost mednarodnemu posredovanju. Vsekakor je ravnanje ključnih evropskih držav v sirski katastrofi, ki traja več kot dve leti, v znamenju zapravljenih priložnosti ali nemoči. Celovite strategije ni bilo. Ne Rusije ne Irana niso mogle prepričati, naj pri reševanju krize delujeta bolj konstruktivno. Tako se bo del Unije spet znašel v nekakšni koaliciji voljnih. Poleg tega bodo z zaostrovanjem in širjenjem konflikta ogroženi evropski pripadniki mirovnih sil na misijah ZN v Libanonu in Siriji.

Tudi v Natu so se zrcalile razlike med evropskimi članicami zavezništva. V njem so med vojno v Siriji na zasedanjih postavljali uporabo kemičnega orožja za mejo, ne da bi omenjali naslednje korake. Glede vpletanja Nata, ki je leta 1999 brez soglasja ZN, a v skladu z načelom humanitarnega posredovanja, bombardiral ZRJ, so vedno obveljali zadržki, čeprav Sirija meji na zavezništvo. Od začetka leta so na sirski meji s Turčijo tri baterije (nemška, nizozemska, ameriška) raket patriot, s katerimi si želijo preprečiti napade Asadovega režima na zaveznico.