Tiskane izdaje
Nemške volitve imajo evropsko razsežnost. Teoretično lahko volivec v Grčiji ali na Portugalskem bolj občuti menjave v nemški politiki kot Nemec. Pred volitvami so vsi glavni projekti EU zamrznjeni, četudi na evropski ravni premiki v politiki Berlina niso pričakovani. »Obstoječa vladna naveza ali velika koalicija bosta nadaljevali dosedanjo politiko. Tudi socialdemokrati Italijanom ne bi radi posodili [ob zaostrovanju politične in finančne krize na Apeninskem polotoku] nekaj sto milijard evrov,« je povedal Zsolt Darvas z bruseljskega inštituta Bruegel.
Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je v govoru o razmerah v Uniji pred letom dni zvenel precej nedorečeno in brez konkretnih zamisli. Na mizo bodo prišle v prihodnjih tednih. Nemčija je ključna igralka na evropskem odru, njena moč se je med dolžniško krizo na stari celini še okrepila. Pred volitvami je kanclerka Angela Merkel dobila tiho soglasje evropskih partnerjev, da žgočih vprašanj ne bo v razpravi. Tako lahko evrska kriza, ključno evropsko vprašanje zadnjih let, v nemških predvolilnih razpravah ostaja bolj ali manj na obrobju.
Ker EU in še zlasti območje evra ostajata gradbišče, bodo razprave po volitvah – ne glede na razplet – dobile nov zagon. Neprijetna vprašanja, povezana s pomočjo kriznim državam, so bila prenesena na poznejše mesece. Grčija potrebuje še tretji rešilni sveženj, v težavah je Portugalska, Ciper si želi olajšav ... Grško vprašanje je načel le finančni minister Wolfgang Schäuble, nato je spet poniknilo z dnevnega reda. Novi stroški reševanja Helenske republike, predvsem z lajšanjem pogojev odplačila dolgov državam, za vlado niso priljubljena predvolilna tema.
Velik evropski projekt oblikovanja bančne unije je obstal, saj Berlin ob pomoči evropskih partnerjev ne želi vznemirjati volivcev z razpravami o novi delitvi finančnih tveganj. Nova bančna arhitektura, ki bi morala biti obravnavana že na vrhu EU junija, bo prišla na vrsto šele decembra. Ključna vprašanja bančne unije ostajajo odprta. Zanimiva so nesoglasja med članom direktorata ECB, nemškim socialdemokratom Jörgom Asmussenom, in njegovim nekdanjim šefom, finančnim ministrom Schäublejem, ki zahteva novo evropsko pogodbo za bančno unijo.
To bi seveda trajalo več let. Nemčija z argumentom, da ima temeljitost prednost pred hitrostjo, ob vsaki priložnosti zavira projekt bančne unije. Kljub drugačnemu mnenju pravnih služb bruseljskih institucij zahteva nove pogodbene temelje za evropski mehanizem za likvidacijo bank. To je drugi steber bančne unije. Prvi je centralni nadzor večjih bank pri ECB, tretji steber je skupno jamstvo za hranilne vloge, s katerim se danes raje še nihče ne ukvarja, saj je tema (nevarnost, da bi davkoplačevalci s severa jamčili za bančne vloge na jugu) preveč eksplozivna.
Zlasti na jugu upajo, da bo po nemških volitvah več solidarnosti v boju s krizo. Toda: evrske obveznice, s katerimi bi se bremena bolj razdelila, so povsem na obrobju razprav. Navsezadnje je nemško ustavno sodišče postavilo stroge meje skupni odgovornosti za dolgove. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy sicer redno poskuša v kakšnem papirju oživeti projekt, a v Berlinu ga nemudoma zavrnejo. Tudi vse nove sklade zavračajo. Niti nemške zmerne leve stranke ne zagovarjajo velikih investicijskih programov po Evropi.
V spopadanju s krizo je prevladala logika, po kateri morajo krizne države v zameno za pomoč zavezati k solidnemu gospodarjenju. To naj bi dosegle z varčevanjem in strukturnimi reformami. Ker so po taki logiki vzrok krize previsoki primanjkljaji in nižanje konkurenčnosti, bo preboj pri gospodarski rasti in zaposlovanju v južnih državah dosežen le s premiki na obeh področjih. Četudi je evropska komisija nekoliko ublažila varčevalni pritisk, strateškega preobrata ni na obzorju. Predvsem zato, ker se nakazujejo prva pozitivna gospodarska gibanja.
»Model, ki bi ga drugi
V okviru širše strategije v kanclerskem uradu v Berlinu ne razmišljajo o krepitvi Evrope v kontekstu večjega prenosa pristojnosti na EU, marveč s sodelovanjem na meddržavni ravni, ker da je v času poglabljanja nezaupanja v Bruselj centralizacija neizvedljiva. Francija je tradicionalno proti izgubljanju suverenosti, tako Nemčija kot Britanija omenjata vračanje pristojnosti članicam. V očeh Merklove več Evrope ne pomeni več Bruslja, marveč gospodarsko močno in konkurenčno Evropo. Sama ima izkušnjo s propadom Vzhodne Nemčije in si ne želi, da bi bila enaka usoda EU.
