Evropa: jedrske katastrofe se dogajajo drugim

Vse francoske jedrske elektrarne so bile zgrajene ob strogem upoštevanju protipotresnih standardov, varne pa so tudi pred morebitnimi poplavami, je prejšnji konec tedna, ko je postalo jasno, da se v najmanj dveh japonskih nuklearkah zaradi posledic potresa in cunamija ubadajo s katastrofalnimi težavami, izjavil francoski minister za industrijo Eric Besson.

Po njegovih besedah torej 59 francoskih jedrskih reaktorjev ne more doleteti usoda Fukušime. Elektrarne so varne in obratujejo zanesljivo. Francija, ki je že v 70. letih prejšnjega stoletja v odgovor na dve veliki naftni krizi kot ena redkih evropskih držav zasnovala energetsko politiko na množični uporabi jedrske energije in ima med vsemi evropskimi državami tudi največ jedrskih reaktorjev, torej ni videti zaskrbljena. Po eni strani je seveda res, da je vlada prisiljena ravnati zadržano, preudarno in pomirjujoče, kajti Pariz tako rekoč nima alternative za svoj jedrski energetski program, po drugi strani pa ima tudi nekaj sreče s prebivalci, kajti elektrika iz jedrskih elektrarn je zanje nekaj samoumevnega, zato so množični protijedrski protesti v Franciji razmeroma redki in neprimerljivi s tistimi v sosednji Nemčiji. Tam je namreč rdeče-zelena koalicija kanclerja Gerharda Schröderja in Joschke Fischerja pod vplivom Zelenih sredi 90. letih izglasovala sklep o postopnem zapiranju nukleark do leta 2030, zdaj pa ima zaradi »revitalizacije« jedrskega programa (kar naj bi bilo nujno predvsem zaradi izpolnjevanja ekoloških obljub) hude težave z domačo protijedrsko javnostjo.

Tudi v Franciji se krepi protijedrski glas

Res je sicer, da tudi v Franciji protijedrski aktivisti vse glasneje poudarjajo, da ne drži vse, kar trdi vlada. Mnoge francoske jedrske elektrarne, zlasti starejše, namreč niso grajene tako, da bi bile stoodstotno varne pred potresi, zelo sporno in tvegano pa je tudi obratovanje tistih, ki delujejo že krepko čez trideset let. Proti obratovanju nekaterih med njimi je pred kratkim sprožilo tožbo celo nemško-francosko-švicarsko protijedrsko združenje, a je sodbo v Strasbourgu izgubilo. Kajti v Franciji je jedrska energija še vedno državna zadeva. Vsaj pred Fukušimo je bilo tako.

Podobno kot Francozi so kljub nesrečam na Japonskem o zanesljivosti svojih jedrskih elektrarn – obratuje jih 19, med njimi pa so mnoge starejše od 30 let – prepričani tudi Britanci. Čeprav imajo tako rekoč stalne probleme z jedrskim kompleksom v Sellafieldu na severozahodu države, kjer se jim je leta 1957 zgodila ena najhujših jedrskih nesreč v zgodovini, vlada kljub dogodkom na Japonskem ne namerava postaviti pod vprašaj programa gradnje novih jedrskih objektov. Kot je zapisal konservativni Sunday Times, si česa takega tudi ne sme privoščiti, pa naj britanski protijedrski aktivisti še tako dokazujejo, da je v okolici Sellafielda (v času nesreče pred več kot pol stoletja se je kraj imenoval Windscale) pri otrocih tveganje za levkemijo še vedno desetkrat večje kot v drugih delih Anglije. Tudi na Otoku namreč še kako dobro vedo, da brez elektrike iz jedrskih elektrarn ni energetske neodvisnosti in tudi ne izpolnjevanja obljubljenih ekoloških standardov.

Predvsem zato v Evropi delujejo, in bodo najbrž še dolga leta obratovali tudi taki reaktorji, kot je reaktor ruskega izvora v češki jedrski elektrarni Temelin, ki se je nazadnje, menda zaradi električne napake na eni izmed komandnih plošč, prisilno ustavil pred šestimi dnevi. Iz elektrarne, zaradi katere že vseh deset let od njene postavitve ostro protestirajo nasprotniki jedrske energije v Nemčiji in Avstriji (Temelin je od nemške meje oddaljen le 60 kilometrov), so v desetletju delovanja že najmanj stokrat poročali o večjih okvarah, vendar je vlada v Pragi vse proteste nasprotnikov jedrske energije in opozorila tujine doslej dosledno ignorirala. Elektrika iz jedrskih elektrarn ja namreč za celotno EU preveč pomembna, alternativni viri pridobivanja pa se še vedno razvijajo prepočasi.

Spreobrnitev v zagovornice jedrske energije

Ker je celo evropski parlament oktobra 2007 sprejel sklep, po katerem bi bili »okoljski cilji v boju proti podnebnim spremembam, če bi se članice EU odločile za opuščanje jedrske energije, neuresničljivi«, v marsičem pa tudi zato, ker je energetska neodvisnost v časih krize zelo pomembna, spomin na černobilsko katastrofo (aprila 1986) pa je v četrt stoletja že krepko zbledel, se je večina članic sedemindvajseterice v zadnjem času že odločila posodobiti svoje jedrske reaktorje ali pa celo zgraditi nove. Španci, ki jim je premier Zapatero še leta 2004 predvolilno obljubljal, da bo zaprl reaktorje, so pred kratkim obrnili ploščo in (zaradi finančne krize) za prvo silo podaljšali dovoljenje za obratovanje domačih jedrskih elektrarn s 40 na kar 60 let. Podobno so februarja letos storili Nizozemci, ki so napovedali gradnjo enega ali dveh novih reaktorjev, že lani poleti se je »spreobrnila« Švedska, ki je pred 30 leti obljubila, da bo nehala uporabljati jedrsko energijo, zdaj pa gradnjo novih reaktorjev dovoljuje s sklicevanjem na podnebna prizadevanja, preobrat pa je videti tudi v Italiji, ki se je po Černobilu ustrašila in ugasnila svoje tri reaktorje, zdaj pa jih znova zaganja. Nove jedrske zmogljivosti v EU zadnje čase napovedujejo tudi vzhodnoevropske članice od Poljske in Češke do Litve Bolgarije in Romunije.

Evropa, ki je že zdaj eno izmed najbolj od elektrike iz jedrskih reaktorjev odvisnih območij sveta (v EU obratuje kar 144 jedrskih reaktorjev, ki dajejo kar 30 odstotkov vse električne energije, medtem ko je v ZDA ta delež 15-odstoten, v Aziji pa komaj sedemodstoten), se bo očitno kljub zastrašujočim učinkom japonske katastrofe zelo težko odrekla svojim jedrskim načrtom, še teže pa tako pridobljeni elektriki, od katere je preprosto preveč odvisna. Po statističnih podatkih namreč že več kot 70 odstotkov izmed skoraj pol milijarde prebivalcev EU živi v državah, kjer stoji najmanj en jedrski reaktor.