Tiskane izdaje
Ali drugače, evropske elite se obnašajo, kot da je Evropska unija kot nadnacionalna združba že prišla na končni cilj, kot da je že samo dejstvo združene Evrope ultimativni politični dosežek, ki ga lahko evropski državljani zgolj sprejmejo na znanje, medtem ko »tekoče zadeve« upravljanja EU zanje opravljajo elite. Milijonske množice ljudi, ki v nedeljo niso odšle na volišča, so pokazale, da pri takšni politični igri, kjer gre le za ohranjanje videza demokratičnega soodločanja in soustvarjanja Evrope, ne bodo sodelovale.
Da je z današnjo Evropo nekaj narobe, je sicer pokazalo že sprejemanje lizbonske pogodbe, smo slišali na okrogli mizi. Po neuspehu prve različice pogodbe, ki je pogorela na referendumih v Franciji in na Nizozemskem, so se evropski politiki odločili, da je pri sprejemanju utemeljitvenega evropskega akta ljudski glas bolje izključiti. Pogodbo so ratificirali nacionalni parlamenti, v večini primerov ne da bi bili dokument sploh predstavili ali o njem javno razpravljali. Pri tem jo je Uniji zagodla Irska, ki je - po svoji ustavi - morala o evropskem aktu odločati na referendumu, in na njem je dokument zavrnila. Kot so opozorili razpravljavci na okrogli mizi, je bila reakcija evropskih politikov na irski »ne« reakcija učitelja, ki okara neposlušnega učenca. Dokument, ki ključno zadeva združeno Evropo, je lahko le stvar razsvetljenih elit, ljudje pa bi jim morali le slediti?
Žižkova pripomba, da bi morala evropska politika dolgočasnim paragrafom v lizbonski pogodbi pristaviti štiri učinkovite slogane, da bi pritegnila množice, se morda zdi cinična. A poanta je prej ta, da pomankanje takšnih sloganov, pomanjkanje artikulacije evropske politične vizije, ki bi odgovarjala na probleme Evropejcev, govori predvsem o tem, da se visoki evropski politiki ne zdi vredno lastnih državljanov za svoje početje navdušiti niti s slogani. Ali, če smo še bolj pesimistični, da je ta politika tako vsebinsko (pa tudi formalno) izpraznjena, da še sama v svojem delovanju ne vidi nobene navdihujoče ideje.
Ključni problem današnje evropske postpolitike, ko o zadevah javnega pomena odločajo samo še eksperti, je, da ne zna odgovoriti na izzive časa; to je pokazal tudi precej zmedeni evropski odziv na sedanjo finančno krizo. Še več, v času splošnega nezaupanja do obstoječega ekonomskega in političnega sistema, ko postajajo popularne še nedavno nezamisljive politične ideje (denimo, komunizma), evropska politika ne prevzema nobene politične pobude. Ideja združene Evrope, tega prostora, ki je v svoji zgodovini prispeval ključne civilizacijske dosežke tako na znanstvenem, umetniškem kot na političnem področju, je sodeč po premislekih na petkovi okrogli mizi sicer še vedno dobra, a potrebuje novo politično vsebino.
Ali, lahko dodamo, za začetek potrebuje vsaj učinkovit politični slogan.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
