Tiskane izdaje
Med vsemi zadnjimi velikimi krizami, finančno, dolžniško in begunsko, je bila EU pred velikimi preizkušnjami, saj so države članice bolj kot evropski sledile nacionalni logiki. Na koncu so bile sprejete ne najbolj prepričljive rešitve, ki so zagotovile, da ladja ni potonila.
Še nezaceljene rane
Skoraj pet let po izbruhu begunske krize, denimo, še sploh ni sprejeta reforma azilno-migracijskega sistema, ki je padel med zaostrovanjem v letih 2015/2016. Tudi rane v odnosih znotraj EU iz časov dolžniške krize se še zdaleč niso zacelile. Zato Monnetovo pravilo v času kriznega nacionalizma velja kvečjemu pogojno.
Kriza, ki je nastala z izbruhom novega koronavirusa, je spet pokazala šibkost EU in njenih institucij. Najmočnejši akterji so v državah članicah. Pričakovanja od Bruslja so sicer velika, a pristojnosti na področju javnega zdravja so na nacionalni ravni.
Pri vzpostavljanju nadzora na notranjih mejah je vsaka država delovala na svojo roko, ne da bi upoštevala skupne interese. Neusklajenost ukrepov je povzročila, da je vzpostavljanje nadzora začelo izpodkopavati prevoz blaga čez meje (tudi medicinske opreme) in s tem samega notranjega trga kot srčike EU.
Mehka moč Kitajske
Države članice so namesto solidarnosti, ene od opevanih vrednot Unije, pokazale sebičnost. Slišale so se sicer ocene o eksistencialni krizi in največji preizkušnji EU v zgodovini, a posledice je težko napovedovati. Evropska komisija kot institucija, ki mora upoštevati interese EU kot celote, nima pravih vzvodov, s katerimi bi lahko prepričala države članice, naj bodo solidarne.
Kar mučno je bilo spremljati položaj, ko sta Francija in Nemčija med najhujšimi težavami Italije omejevali izvoz zaščitne opreme. Tako je na Apeninski polotok prej prišla pomoč iz Kitajske, ki je spretno pokazala svojo »mehko moč«.
Ključno je preprečiti negativno spiralo
Sporočilo tega je, da se države članice v času velikih, čezmejnih kriz ne morejo s stoodstotno gotovostjo zanašati na solidarnost znotraj EU. To ni najboljša popotnica za spopadanje s posledicami, ki bodo na gospodarskem področju hude, saj bo Unija letos v recesiji.
Kopičijo se opozorila, da so tveganja enaka kot v finančni krizi: kreditni krč za podjetja, slaba posojila v bankah, dolžniške težave držav. Unija je po finančni krizi tako regulatorno kot institucionalno bolje pripravljena. Ključna naloga evropske politike na najvišji ravni, vključno z ECB, bo preprečiti negativno spiralo.
Spet o evrskih obveznicah
Ni čudno, da so oživele razprave, da bi se v primeru velike stiske držav, kot je Italija, moral vključiti krizni sklad ESM (nastal je med evrsko krizo) ali da bi morali uvesti skupne, evrske obveznice. Temu so v Berlinu do zdaj odločno nasprotovali.
Vodilna analitika Evropskega političnega centra (EPC) Janis Emanuilidis in Fabian Zuleeg sta v svoji analizi zapisala, da odločne akcije političnih voditeljev lahko ublažijo negativne učinke. Pogoj je usklajen odziv. Predlagata uporabo ESM kot varnostne mreže in podaljšanje obdobja tranzicije po brexitu, ki se bo izteklo konec leta.
