Tiskane izdaje
Dvom v Evropo postaja nekašna nova evropska moda. Val sega od francoske Nacionalne fronte prek britanske UKIP do italijanskega Gibanja petih zvezdic in še sveže Alternative za Nemčijo, če grške Zlate zore niti ne omenjamo.
V Franciji se mnogi bojijo, da bi desničarska Nacionalna fronta populistke Marine Le Pen na prihodnjih volitvah v evropski parlament med Francozi lahko postala najpogosteje voljena stranka.
V Veliki Britaniji obstaja močno volilno gibanje z veliko mero evroskepticizma in odpora do vsega, kar je povezano z Evropsko unijo.
Podobno se krepi protievropsko razpoloženje na Nizozemskem, Finskem in v Avstriji, je pred kratkim v enem izmed intervjujev opozarjal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, ki ob kanclerki Merklovi velja za ključno evropsko avtoriteto pri reševanju krize.
»Resnično sem vesel, da smo v Nemčiji, mogoče tudi zaradi naše zgodovine, nekoliko bolj previdni, ko gre za demagoška in skrajnodesničarska razmišljanja, s katerimi bi širili strah pred Evropo in s tem strahom povezane strahove pred vsemi drugačnimi, nenazadnje tudi pred migranti,« je dejal minister.
Nedavne zvezne parlamentarne volitve, na katerih je prepričljivo zmagala Krščanskodemokratska unija kanclerke Angele Merkel, šele januarja ustanovljena evroskeptična Alternativa za Nemčijo pa je za las (4,7) odstotka zgrešila vstop v bundestag, so finančnemu ministru najbrž pokvarile nekaj veselja. Skepsa do vsega, kar je povezano z Evropo in Brusljem, namreč narašča tudi v tistih članicah Unije, ki jim gre v krizi še vedno zelo dobro. To so potrdili tudi podatki junijskega evrobarometra, v katerem so ljudi spraševali, kako slabo se jim zdi članstvo njihove države v Evropski uniji. V primerjavi z junijem 2012 je v Španiji odstotek poskočil s 26 na 37, v Franciji z 38 na 43, v Nemčiji s 36 na 44 in v italiji z 39 na 45.
Tovrstni trendi tudi v evropskem parlamentu že povzročajo kar nekaj zaskrbljenosti pred naslednjimi volitvami, ki bodo maja prihodnje leto. Do Evrope skeptične, še posebej desničarsko populistične stranke bi utegnile v primeru, če bi bila udeležba na evropskih volitvah zaradi malodušja volivcev dovolj nizka, postati preveč vplivna sila tudi v tej za zdaj edini neposredno izvoljeni evropski instituciji, ki po lizbonski pogodbi v EU dobiva vse več besede.
Evropejci vse manj verjamejo v Evropo
Evropa čedalje hitreje izgublja svoje državljane. Zaupanje v skupnost od začetka krize kopni kot sneg spomladi, negativni trendi pa se že kažejo tudi v tradicionalno do Evrope prijaznih državah, ki jim gre kljub krizi še vedno dobro
Povsem svež primer rastočega nezaupanja v Evropo, in to celo v eni najbolj proevropsko usmerjenih članic, ki jim gre še vedno zelo dobro in naj bi celino potegnile iz krize, je majhna, komaj v začetku leta ustanovljena nemška stranka Alternativa za Nemčijo. Minulo nedeljo je na parlamentarnih volitvah praktično iz nič dobila 4,7 odstotka glasov. S tem je za las zgrešila vstop v bundestag, vseeno pa je skorajda ujela desetletja uveljavljene liberalce, ki so s 4,8 odstotka izpadli iz bundestaga.
Evroskepticizem se kot virus širi po celini, pravijo javnomnenjski raziskovalci. Izbruhnil je v gospodarsko in finančno najmanj odpornih Grčiji, Španiji in Italiji, z razmahom krize pa je okužil že velik del Evrope. Njegov simptom je hitro upadanje zaupanja Evropejcev v Evropo, ki so ga nazorno pokazale spomladanske raziskave evropskega javnega mnenja. V krizni Španiji je takrat evropskim institucijam verjelo samo še 20 odstotkov vprašanih Špancev (leta 2009 je bilo takih 56 odstotkov), v Italiji pa je odstotek padel z 52 na 31. Povsem razsute Grčije, kjer Evropi zaupa samo še eden od desetih vprašanih, ne bomo niti omenjali.
Skeptični so tudi bogati
Toda skrb zbujajoče ni samo to upadanje zaupanja v skupne evropske institucije v najbolj kriznih državah. Nevarno je, ker se podoben trend že kaže tudi v gospodarsko relativno stabilnih državah, kakršni sta za EU še vedno vodilni Nemčija in Francija. V Nemčiji je letos spomladi EU zaupalo le še 30 odstotkov vprašanih (14 odstotkov manj kot leta 2009), v Franciji pa 34 odstotkov, kar je osem odstotkov manj kot pred štirimi leti.
Ko so raziskovalci javnega mnenja letos poleti ljudi znova spraševali, ali se jim članstvo v EU zdi slaba stvar, so tudi te raziskave samo še dodatno potrdile nakazane trende. Kljub optimističnim ocenam evropske komisije in njenega predsednika Joséja Manuela Barrosa, da je v najbolj stabilnem delu skupnosti kriza že mimo, so bili rezultati v štirih največjih in za Evropo ključnih članicah znova negativni. V Španiji je odstotek tistih, ki menijo, da je članstvo v skupnosti zanje slabo, poskočil s 26 na 37 odstotkov, v Franciji z 38 na 43, v Nemčiji s 36 na 44 in v Italiji z 39 na 45 odstotkov.
Med tistimi ključnimi vrednotami, ki Unijo še vedno držijo skupaj in jih je leto dni pred volitvami v evropski parlament ocenjeval tudi junijski evrobarometer, so tako ostale predvsem svoboda gibanja, mir in skupna valuta. Glede demokracije se je približno 40 odstotkov vprašanih strinjalo, da njihov glas v EU šteje, toda še več, kar 58 odstotkov (v Sloveniji celo 64 odstotkov) jih je bilo prepričanih, da imajo vpliv predvsem doma, v lastni državi.
Rezultati za našo državo pri večini vprašanj niso bistveno odstopali od evropskega povprečja. V Sloveniji tako 59 odstotkov vprašanih meni, da je najpomembnejši sestavni del skupne identitete evro. Skupni valuti sledijo demokratične vrednote in svoboda, ki jih je za ključne ocenilo 27 odstotkov vprašanih Slovencev, z enakim odstotkom pa so na lestvico uvrstili tudi kulturo. Zanimivo je tudi to, da je kar 51 odstotkov Slovencev prepričanih, da bi h krepitvi občutka o skupnem evropskem državljanstvu največ prispeval usklajen evropski sistem socialnega varstva.
Vsi smo »žrtve Evrope«
Najbolj presenetljivo pri vseh teh anketah javnega mnenja je, kot je pred časom dejal vodja raziskav, Španec José Ignacio Torreblanca, »da se v sedanji krizi tako rekoč vsi Evropejci vidimo kot žrtve.«
Ta ugotovitev namreč velja tako za ljudi v državah, ki so kljub krizi ostale gospodarsko močne in finančno največ pomagajo Evropejcem v stiski, kot za Evropejce v tistih članicah skupnosti, ki so največje prejemnice te pomoči. Res je sicer, da je nezaupanje v evropske institucije na prvi pogled v največji meri povezano s finančnimi težavami in globino krize v državah, ki jim evropska politika diktira, kaj vse morajo narediti za izhod iz krize, toda pravi razlogi za rastoči evroskepticizem so zagotovo globlji.
Eden med njimi je zagotovo ta, da se je po vseh letih prosperitete v celotni Evropski uniji z nastopom krize pri ljudeh udomačil strah pred brezperspektivnostjo. Ta strah je tesno povezan s strahom za delovna mesta in z negotovostjo, kako v takih razmerah sploh preživeti, kaj šele ohraniti dosedanji življenjski standard. Svoje je k tej negotovosti dodal še občutek, da Evropejci praktično nimamo nobenega vpliva na dogajanje v Uniji in nobenega demokratičnega nadzora nad tem, kako se bo vse skupaj razpletlo.
Sistem vsaj približno enakopravnega meddržavnega usklajevanja, ki je kljub dolgotrajnosti in mučnosti postopkov v desetletjih vsesplošne blaginje v Evropi vendarle nekako deloval, se je namreč s krizo skupne valute sesul, alternativ – razen vsem po vrsti vsiljenega varčevanja – pa ni več. Po ocenah nekaterih do Evrope kritičnih mislecev smo se torej znašli v razmerah, ko utegne Evropa na silo, od zgoraj in po diktatu najmočnejših držav (države) morda res rešiti skupno valuto in dobiti celo enotnejši bančni sistem, izgubila pa bo državljane in demokracijo.
Raj za populiste
Take razmere so seveda idealne za razcvet različnih do Evrope skeptičnih, populističnih, celo nacionalističnih in skrajnodesničarskih idej ter njihovih zagovornikov, ki v ozračju splošne negotovosti igrajo predvsem na domačnost, nacionalno samozadostnost, na strah pred tujci in na poenostavljeno reševanje problemov. Podpora evroskeptičnim strankam zato v Evropi hitro narašča. Gibanje petih zvezdic italijanskega komika Beppeja Grilla je tako pred časom dobilo kar 25,5 odstotka podpore, število Italijanov, ki menijo, da njihovega glasu v EU ni slišati, pa je doseglo 70 odstotkov (glej graf). Podobno močna je britanska evroskeptična neodvisna stranka (UKIP) Nigela Farageja (24,3 odstotka), ki se zavzema za izstop Velike Britanije iz EU. Sledijo ji Resnični Finci Tima Soinija (19 odstotkov), francoska Nacionalna fronta Marine Le Pen (17,9 odstotka) in Stranka za svobodo nizozemskega populista Geerta Wildersa (10,1 odstotka).
Prav slednji je pred kratkim francoski desničarki Marini Le Pen predlagal, da bi se stranke evropske skrajne desnice pred prihodnjimi volitvami v evropski parlament povezale in nastopile z enotnim programom, kar bi v času rastočega evroskepticizma in okrepljenega nezaupanja v evropske institucije na volitvah v evropski parlament maja prihodnje leto utegnilo tudi tej, za zdaj edini neposredno voljeni evropski instituciji povzročiti kar precej težav. Nanje že opozarjajo tudi nekateri sedanji evroposlanci, ki se očitno zavedajo, da bi si taka evroskeptična »populistična internacionala« skrajnodesničarskih strank (čeprav je zaradi velikih razlik med njimi težko uresničljiva) v evropskem parlamentu vseeno utegnila priigrati dokaj močno zastopstvo.
Ker naj bi evropski parlament, ki po lizbonski pogodbi dobiva vse več besede pri odločanju v Uniji, po volitvah maja prihodnje leto v novi sestavi vsaj posredno odločal tudi o tem, kdo bo v naslednjem mandatu novi predsednik evropske komisije (izbrali ga bodo še vedno predsedniki držav ali vlad, vendar na podlagi izidov volitev v evropski parlament, ta pa ga bo na koncu tudi potrjeval), táko spremenjeno razmerje moči nikakor ne bi bilo nepomembno. Glas evroskeptikov in populistične desnice bi namreč v primeru, če evropski volivci maja 2014 zaradi apatije in rastočega nezaupanja do skupnih evropskih institucij ne bodo v zadostnem številu odšli na volišča (leta 2009 je bila udeležba na evropski ravni samo 43 odstotna (v Sloveniji komaj 28 odstotna), lahko dobil preveliko težo.
