Tiskane izdaje
Bruselj - Peščica evropskih poslancev se je včeraj v parlamentarni palači pojavila z nenavadno opremo. S seboj so prinesli bele zaščitne čelade, kakršne uporabljajo zaposleni na gradbiščih, z napisom »En sedež«. Kajti omet ne odpada samo v šentviškem avtocestnem predoru, temveč tudi v avditoriju evropskega parlamenta v Strasbourgu, kjer se je na začetku avgusta zrušilo kakih deset ton visečega stropa. Zato so prvo septembrsko zasedanje izjemoma sklicali v Bruslju, že naslednja plenarna seja, ki se začne 22. septembra, bo menda že v alzaški prestolnici - če bodo dotlej obnovili strop v glavni dvorani.
Od našega dopisnika
Zaščitna delovna oprema, ki si jo je omislilo kakih ducat evroparlamentarcev, je bila povsem odveč, kajti v bruseljski palači, ki so jo nevoščljivci že ob postavitvi pred desetimi leti poimenovali Caprices des Dieux (Muhe bogov), kajpak ne po znamenitem francoskem siru, temveč zaradi udobja, ki so ga belgijske oblasti namenile izvoljenim predstavnikom evropskih ljudstev, se ni bati, da bi se strop zrušil na poslanske glave. Sicer pa Nemec Cem Özdemir, član poslanske skupine zelenih, niti ni pomislil na morebitno gradbeno napako, kajti v sporočilu za tisk je 27 članic skupnosti pozval, naj »ustavijo potujoči cirkus« in se zavzamejo, da bi »parlamentarna zasedanja naposled stalno potekala v Bruslju«. Razlogov ne manjka, kajti »vsak mesec 785 evroposlancev, kakih 3.000 asistentov in funkcionarjev potuje v Strasbourg«, je še zapisal parlamentarec okoljevarstvenikov. Že znane zahteve tokrat ni podkrepil s podatkom, da za selitve na leto porabijo 200 milijonov proračunskega denarja, pač pa z ekološkim izračunom, po katerem potovanja v Alzacijo - skupaj z emisijami iz strasbourške poslanske palače, ki je »devet desetin leta popolnoma prazna« - povzročijo kakih 20.000 ton izpuhov ogljikovega dioksida (CO2) na leto.
Obujanje političnega prepira, ki se vleče že desetletja, kajpak ne bo spremenilo odločitve najvišjih politikov Unije, ki so porazdelitev sedežev evropskih institucij dokončno zacementirali s protokolom k amsterdamski pogodbi (1997). Vsaka sprememba tedanjega dogovora bi namreč zahtevala soglasje vseh članic, torej tudi Francije, ki je vselej nasprotovala namestitvi parlamenta v Bruslju, čeprav je tam nastanjena vsa tehnična in strokovna infrastruktura. Za nameček pa so konferenčne dvorane, kjer potekajo zasedanja komisij in drugih teles, v nasprotju s strasbourškimi, skoraj nenehno zasedene. Še več, po veliki širitvi Unije so zgradili še dve obsežni dodatni krili, da bi parlamentarcem iz 27 držav zagotovili čimboljše razmere.
V Strasbourgu so se dokaj umirjeno odzvali na najnovejše zahteve, naj Bruselj, kjer sta nastanjeni dve od treh ključnih institucij (svet EU in evropska komisija) dokončno dobi še gostiteljstvo tretje. »Če (poslanci) nasprotujejo selitvam tisočev ljudi, je rešitev nadvse enostavna - naj jih za stalno nastanijo v Strasbourgu,« je na kritike o zapravljanju denarja evropskih davkoplačevalcev odvrnil župan alzaške prestolnice Roland Ries.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!
