Evropska koalicija nevoljnih

Bruselj – Načrtovani napad na režim Bašarja al Asada je evropsko diplomacijo spravil v neljub položaj, saj ne more najti skupnega imenovalca vseh 28 članic.

Tako v štabu visoke zunanjepolitične predstavnice Unije Catherine Ashton ponavljajo mantro o politični rešitvi kot najboljši poti. Po drugi strani iz Pariza prihajajo ocene, da bi vojaška intervencija pospešila njeno iskanje in pripomogla k padcu Asada. Francija je v prizadevanjih za vojaški obračun po ne v spodnjem domu britanskega parlamenta v Evropi osamljena. Sama, brez ZDA, sicer ne bi posredovala, a soglasje varnostnega sveta Združenih narodov v Parizu obravnavajo le kot boljšo izbiro. V skrajnem primeru bi v navezi z ZDA udarili brez njega.

Ko se bodo vodje diplomacij 28 članic Unije jutri zbrali na neuradnem zasedanju (tako imenovanem gymnichu) v Vilniusu, bodo poskušali doseči skupno stališče o Siriji. Glede tega Unija doslej že tako ni bila enotna. Britanija in Francija sta, denimo, zagovarjali preklic evropske prepovedi prodaje orožje v Sirijo. Ker so do začetka poletja, ko se je embargo iztekel, članice niso mogle uskladiti – kritiki so opozarjali, da bi orožje lahko prišlo v črke islamistov – lahko o prodaji orožja odloča vsaka v skladu s svojimi željami in interesi.

Razpravo v Vilniusu bo odrejalo dogajanje na vrhu G20 v Sankt Peterburgu in iskanje soglasje med vodilnimi svetovnimi silami. Prvi človek evropske komisije José Manuel Barroso in predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy sta pred začetkom vrha govorila o dokazih, ki nakazujejo odgovornost režima za napad s kemičnim orožjem. Kljub temu je Rompuy opozoril, da bi predvsem moral napredovati proces v okviru Združenih narodov in da bi njihovi inšpektorji morali čim prej končati delo. Za vojaški odgovor da je še prezgodaj, z njim da ne bi rešili sirske krize.,

Med članicami EU (enako velja za Nato) prevladujejo predvsem zadržki, povezani s strahovi pred posledicami posredovanja izven okvira ZN in nevarnostjo destabilizacije širše regije. Niti vzhodnoevropske novinke niso izjema. Zahtevana trdnost dokazov je v politični presoji po negativni izkušnji z obveščevalnimi podatki o orožju za množično uničenje v Iraku višja. Kljub temu je generalni sekretar zavezništva Anders Fogh Rasmussen – drugače kot baronica Ashtonova – na podlagi videnih dokazov že prepričan, da je kemično orožje uporabil režim.

Nato, ki je v zadnjih dveh desetletjih tako ali drugače sodeloval v več posredovanjih izven svojega območja (od BiH in ZRJ do Libije in Afganistana), se želi ogniti vpletanju v Sirijo, razen če bi bila ogrožena članica Turčija, ki jo mora že tako braniti po 5. členu severnoatlantske pogodbe. Rasmussenova logika je, da zavezništvo ne more imeti nobene vloge v nadaljnjih (vojaških) korakih. To prepušča članicam. Navsezadnje, niti posredovanja, kakršno je bilo pred dvema letoma in pol v Libiji, glede na kaos, ki je sledil odstranitvi diktatorja, ne morejo veljati za uspeh.

V glavnem mestu predsedujoče Unije Litvi v soboto pričakujejo ameriškega državnega sekretarja Johna Kerry, ki bo na vabilo Ashtonove evropske kolege seznanil z logiko Washingtonu. ZDA se sicer zavedajo, da po britanskem ne na vojaški ravni ne morejo veliko pričakovati od evropskih zaveznic, a želijo si predvsem predvsem politično in diplomatsko podporo. Tako Berlin načelno zavrača vojaško intervencijo. Po drugi strani vodja nemške diplomacije Guido Westerwelle ugotavlja, da se v zadnjih dneh verjetnost politične rešitve ne povečuje ...

V samih razpravah glede posredovanja proti Asada je Unija povsem na obrobju, čeprav je Sirija njena soseda na drugi strani Sredozemlja. Za visoko predstavnica Ashtonovo bi bil že velik dosežek. če bi članice dosegle skupno stališče, v katerem bi se odločno zavzele za reševanje vprašanja v okviru Združenih narodov. Ker je v varnostnem svetu pričakovano nasprotovanje (obstrukcija) Rusije in Kitajske, se bo Unija očitno morala prej ko slej ukvarjati z vprašanjem, ali bo vsaj simbolno podprla napad, ki ne bo imel trdne mednarodnopravne podlage.