Tiskane izdaje
Berlin - Evropa se z velikimi ovinki spopada s finančno in gospodarsko krizo, v zunanji politiki in še zlasti v odnosu do Irana pa bo trda. V nedeljo je začel v celoti veljati embargo na uvoz iranske nafte v EU. To bo po mnenju strokovnjakov dramatično povečalo pritisk na Teheran.
Evropa zdaj tudi svojim zavarovalnicam prepoveduje zavarovanje tankerjev, ki prevažajo iransko nafto, kar bo po napovedih poznavalcev Teheran še dodatno prizadelo, saj prav evropske družbe prevladujejo v zavarovanju pomorskih prevozov. Poročajo, da je več azijskih držav že prenehalo uvažati iransko nafto, Združene države Amerike, ki jo bojkotirajo že desetletja, pa so sankcije razširile tudi na vse države, ki poslujejo z iransko centralno banko. Kot poročajo, se je iranski izvoz nafte že v prvi polovici leta zmanjšal za štirideset odstotkov. Za stabilnost na trgu črnega zlata s povečano proizvodnjo skrbijo v Saudski Arabiji, Iraku in tudi v Libiji.
V zahodnih prestolnicah upajo, da bo najostrejši embargo doslej Iran prisilil v ustavitev plemenitenja urana. Po neuspešnih moskovskih pogovorih s članicami varnostnega sveta in Nemčijo namreč tudi torkova pogajanja na nižji ravni niso prinesla rezultatov, kot vsa po letu 2002, ko so iranski oporečniki prvič razkrili obstoj iranskih jedrskih programov. Mnoge zato skrbi, da bo z njimi morda poskusil obračunati Izrael, tako kot je v preteklosti že naredil z iraškimi in sirskimi. Izrael velja za edino bližnjevzhodno državo z jedrsko bombo, ki pa mu jo Zahod »dopušča« zaradi demokratičnega značaja in ogroženosti v soseščini. Za Iran pa verjamejo, da bi se z jedrskim orožjem še okrepil zahodnim demokracijam sovražni islamski režim, poleg tega pa bi jedrska bomba v prevladujoče šiitski perzijski državi v oboroževalno tekmo potisnila tudi tradicionalne nasprotnice v prevladujoče sunitskih arabskih sosedah.
Tudi brez izraelskega vojaškega obračuna pa se mnogi po uvedbi ostrih sankcij bojijo iranskega maščevanja, morda z računalniškimi in drugimi sabotažami naftne proizvodnje arabskih sosed, vedno je tudi nevarnost iranske blokade Hormuške ožine, skozi katero prepeljejo petino vse svetovne nafte, v zadnjem času pa se ponovno zaostrujejo tudi tradicionalni ozemeljski in drugi spori med Iranom in njegovimi sosedami. V Teheranu zdaj že za prihodnji teden napovedujejo velike vojaške manevre, iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad, ki tudi nasprotuje obstoju Izraela, pa je aprila provokativno obiskal otok Abu Musa, ki si ga sicer lastijo Združeni arabski emirati. Iranska tiskovna agencija Fars pa je v soboto navedla iranskega admirala Abasa Zaminija z besedami, da bodo v Kaspijsko morje poslali podmornice.
V zadnjem letu so se še posebej poslabšali iranski odnosi z Azerbejdžanom, Teheran obtožuje to državo, da daje zatočišče »protiiranskim teroristom«, ki so povezani z izraelsko obveščevalno službo Mosad, Azerbejdžan odgovarja, da Iran podpira njihove islamiste. Nekateri zahodni analitiki pa celo verjamejo, da bi lahko Iran z zaostrovanjem v tem delu sveta pomagal tudi tradicionalni zaveznici Siriji, ki, kot je videti, izziva Turčijo. Še več, britanski Sunday Times navaja »bližnjevzhodne diplomatske vire«, češ da so pri nedavnem sirskem strmoglavljenju turškega vojaškega letala sodelovali ruski tehniki. S tem naj bi tudi severnoatlantski vojaški zvezi Nato namignili, naj se ne vpleta v dogajanja v Siriji.
