Tiskane izdaje
Berlin - Pot preurejanja EU s posegi v lizbonsko pogodbo po načrtih nemške kanclerke Angele Merkel bo trnova. Ko je kanclerka v četrtek gostila dansko premierko Hello Thorning-Schmidt, je slišala, da bi morala biti prednostna naloga spoprijemanje s krizo evra. Vse drugo, predvsem projekti z dolgoročnim učinkom, lahko pridejo na vrsto pozneje.
Vsebinsko in institucionalno preurejanje EU in zlasti območja evra, ki s širjenjem varčevalno-reformne logike čedalje bolj dobiva nemški predznak, je tema, ki vznemirja več evropskih partnerjev Nemčije. Cilj Berlina je s posegi v lizbonsko pogodbo dobiti temelje, s katerimi bi lahko, vsaj v okviru evra, v prihodnosti ukrepali proti kršiteljicam skupnih javnofinančnih pravil. V Nemčiji ne razmišljajo samo o možnosti tožb proti grešnicam pred evropskim sodiščem v Luksemburgu, v igri je tudi slovo nepoboljšljivih kršiteljic od skupne evropske valute.
Merklova utemeljuje »preboj v novo Evropo« z nekakšno zgodovinsko nujnostjo. Če se Evropa s posegi v pogodbo ne bo prilagodila razmeram, ne bo uspešna. Delovala bo kot izgubljena na trgih. Brez reforme Evropa v očeh kanclerke ne more preživeti kot konkurenčna in vitalna povezava. Ker pogodbo lahko spreminja le s soglasjem vseh 27 članic, je negotovo, kako bo potekalo postavljanje novih temeljev. Nemško-francoski dvojec je sicer načeloma usklajen glede gospodarske vlade območja evra, a vsebina pod lupino je precej prazna. Tudi časovni okvir prenove lizbone je precejšna uganka.
Kam gremo, kaj hočemo?
Državni sekretar v nemškem finančnem ministrstvu Jörg Asmussen, ki je že izbran za prihodnjega glavnega ekonomista evropske centralne banke (ECB), je prepričan, da so spremembe pogodbe ena od petih ključnih točk za celovito spoprijemanje s krizo. Druge štiri so verodostojen odgovor na grško krizo (odpis dela dolgov, konkurenčnost, gospodarska rast), odgovorna politika v vseh ogroženih državah na čelu z Italijo, obrambni zid za banke v celotni EU in uresničitev prenove kriznega sklada EFSF, ki bo v svoji napihnjeni obliki razpolagal z bilijonom evrov.
»Denarna unija, kakršno imamo, ni stabilna. Moramo narediti korake v smeri fiskalne in politične unije. Za tak razvoj je neizogiben večji demokratičen nadzor, krepitev pristojnosti evropskega parlamenta. Človek lahko jadra samo, če ve, kje je pristanišče,« je Asmussen v sredo zvečer razlagal na okrogli mizi fundacije Heinricha Bölla. Če bo jasno, »kam gremo in kaj hočemo«, bo spoprijemanje s krizo lahko uspešno. Torej: globlje povezovanje sedemnajstih članic območja je neizogibno. Spreminjanje pogodbe bo spet na dnevnem redu na vrhu EU 9. decembra.
Po mnenju strokovnjakinje za EU pri berlinskem Inštitutu za mednarodno politiko in varnost Daniele Schwarzer je ključno vprašanje, ali ima Evropa sploh na voljo sredstva za dosego ciljev, ki jih je omenjal Asmussen. S krepitvijo temeljev območja postaja negotova prihodnja vloga skupnih evropskih institucij. Reforma Evrope bo potekala v težavnih okoliščinah, gospodarska rast bo nizka, javnofinančna sanacija bo povzročala težava tako v državah prejemnicah kot tudi v plačnicah. Po njeni napovedi bomo priča tudi napetosti med območjem evra in drugimi članicami EU.
Smrtni greh
Če je glede posegov v ustavno pogodbo Francija načeloma na nemški strani, je Berlin čedalje bolj osamljen v obrambi ECB pred zahtevami, naj se intenzivneje vključi v odpravljanje dolžniške krize, ki se z zviševanjem zahtevane donosnosti za obveznice velikih držav še poglablja. Tako kanclerka kot finančni minister Wolfgang Schäuble odločno zavračata zamisli o novi vlogi ECB, ki da bi lahko neposredno kupovala državne obveznice. Doslej jih je nakupovala (predvsem od bank) na sekundarnem trgu in tako slabila pritisk trgov na najbolj ranljive države od Grčije do Irske.
Merklova je prepričana, da recept tiste politike, ki misli, da bo ECB kot posojilodajalec v skrajni sili (lender of last resort) odpravila krizo, ne more uspešno delovati. Eden od petih gospodarskih modrecev, ki svetujejo nemški vladi, Wolfgang Franz, pa je za FAZ povedal da bi bilo širjenje programa nakupa obveznic z monetarizacijo dolgov držav »smrtni greh centralne banke«. Tako da bi ECB izgubila svojo neodvisnost, s takim tiskanjem denarja bi se okrepila nevarnost inflacije. Na drugi strani so v Parizu še vedno naklonjeni zamisli, po kateri bi ECB vsaj lahko financirala sklad EFSF.
Več Evrope, manj Evrope
Ob vseh drugih frontah se v Berlinu spoprijemajo z globljim nezadovoljstvom Britanije. London izraža strah pred čedalje bolj očitno nemško hegemonijo v območju evra, ki vpliva na EU kot celoto. Ločevanje poglobljenega območja evra od preostanka povezave bo namreč po logiki stvari vplivalo na evropski notranji trg. Iz nemških vladajočih krogov se na drugi strani že slišijo ostre kritike Britanije, ki da zavrača ukrepe, kakršen je davek na finančne transakcije, ker brani interese londonskega Cityja. V očeh Berlina je še huje, da zavrača vsakršno poglabljanje povezave.
Drugače kot Merklova, ki ob vsaki priložnosti govori o več Evrope, je britanski premier David Cameron začel razlagati o interesu Londona, da bi si morali prizadevati za vrnitev pristojnost. Ni čudno, da je časopisje na evroskeptičnem Otoku zagnalo vik in krik, ko je razmeroma neznani politik, vodja poslanske skupine CDU Volker Kauder, zmagoslavno govoril o »Evropi, ki je začela govoriti nemško«. Merklova je kljub napetosti pred današnjim Cameronovim prihodom v Berlin spravljiva, češ, hočemo Evropo z Britanijo.
