Evropski poslanci bi varčevali, a ne pri sebi

Bruselj - Odbor za proračun je namreč nadomestilo za plačilo asistentov zvišal za 1500 evrov, tako da bo vsak od 736 poslancev odslej imel na voljo 19.709 evrov na mesec. Razlog: z lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati decembra 2009, se je obseg dela parlamentarcev povečal, zato potrebujejo dodaten kader.

Zvišanje nadomestila je razvnelo poslance, saj je predlogu nasprotovala celo poročevalka za proračun leta 2011 Helga Trüpel. Kolega Miguel Portas ni mogel razumeti, »kako neki lahko kolegi, ki se tako odločno zavzemajo za varčevanje, popolnoma spremenijo mnenje, ko gre za njihov denar«. Ingeborg Grässle pa je menila drugače, zatrdila je celo, da sta njena asistenta »vredna tega denarja«.

V resnici je povišek dvakrat višji, saj so ga že lani nameravali dvigniti za 3000 evrov. Vendar so se nekatere poslanske skupine temu uprle, tako da so salomonsko sklenili vsoto razdeliti na dva obroka, ki pa bosta proračun parlamenta skupaj obremenila za dodatnih 26,4 milijona evrov. Pomočnike si poslanci izbirajo sami, od zadnjih volitev (junija 2009) pa ne smejo več najemati družinskih članov, razen če so bili svojci zaposleni že v prejšnjem mandatu.

Za plačila asistentom poskrbi parlament, tako da nadomestil ne nakazujejo poslancem. Ti imajo večinoma po enega ali dva pomočnika, le redki tri ali več. Rekorderka je pripadnica nizozemskih zelenih Judith Sargentini, ki jih ima nič manj kot osem. Iz parlamentarnega proračuna financirajo tudi stroške poslovanja, torej najem pisarne v domačem kraju, izdatke za telefon in poštne storitve ter nakup in vzdrževanje računalniške opreme. To na mesec nanese 4299 evrov, vendar se ta znesek za polovico zmanjša, če poslanci brez utemeljenega razloga »špricajo« polovico plenarnih zasedanj.

V sedanjem sklicu so poenotili tudi poslanske plače, ki dosegajo 38,5 odstotka osnovnega dohodka sodnika na sodišču EU, torej 7956,87 evra bruto, kar po odbitku davka in prispevka za zavarovanje nanese čistih 6200,72 evra. Poslanci, ki so bili izvoljeni pred letom 2009, lahko začasno ohranijo dotedanje plače, ki pa ne bremenijo proračuna parlamenta, temveč javne blagajne članic. Ta možnost je privlačna predvsem za Italijane, ki so pred uvedbo enotne plače prejemali po 11.704 evrov na mesec, delno pa tudi za poslance iz Avstrije in Irske.

Visoka plača in druge ugodnosti

Poleg plače imajo parlamentarci pravico do dnevnice v višini 304 evre za vsak dan udeležbe na uradnih srečanjih. Med ta poleg plenarnih zasedanj sodijo še sestanki odborov, poslanskih skupin in podobno, kar pomeni vsaj dva tedna na mesec. Plenarne seje najpogosteje kažejo žalostno podobo, kajti parlamentarni avditorij je po navadi obupno prazen, celo med najpomembnejšimi razpravami in tudi ob nastopih predsednikov držav in vlad ni nič bolje. Poslanska dvorana se napolni le v času sprejemanja odločitev, kajti pravico do cele dnevnice imajo samo parlamentarci, ki sodelujejo vsaj pri polovici poimenskih glasovanj.

Organi parlamenta navadno zasedajo v Bruslju, kajti seje v Strasbourgu so le štiri dni na mesec, razen septembra, ko nadomestijo avgustovski premor, zato imajo iznajdljivi poslanci v prestolnici evrokracije večinoma najeta stanovanja, za katera plačujejo od 500 do 700 evrov na mesec, preostale dnevnice pa gredo v žep. Iz proračuna povrnejo poslancem tudi stroške poti v Bruselj ali Strasbourg, torej letalske vozovnice poslovnega razreda, železniške karte prvega razreda. Če pa se na zasedanja odpravijo z avtomobilom, dobijo pol evra kilometrine, poleg tega imajo tudi pravico do pavšala za plačilo preostalih stroškov (cestnine, presežek prtljage, rezervacije ipd), kar je odvisno od razdalje in trajanja. Za poti v druge države imajo poslanci na voljo 4243 evrov na leto. Pri tolikšnih stroških je seveda mogoče pritrditi Portugalcu Joséju Manuelu Fernandesu, da poldrugi tisočak za asistente pač ne bo (pre)obremenil proračuna parlamenta.