Evropski siromaki na muhi populistov

Bogate države so zagnale vik in krik, a dokazov o zlorabah socialne države v režiji priseljencev iz EU niso predstavile.

Objavljeno
09. oktober 2013 21.06
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – V EU načeloma velja­ svoboda gibanja in izbire bivališča, toda na severu Evrope­ obravnavajo priseljevanje z jugovzhoda­ Evrope, predvsem Bolgarije­ in Romunije, predvsem kot zlorabo socialne­ države.

Ne samo Britanija, marveč tudi Nemčija, Avstrija in Nizozemska, so v zadnjih mesecih večkrat zahtevale odločno ukrepanje proti »socialnemu turizmu«. Tako so poimenovali priseljevanje ljudi, ki da so prišli v njihove države predvsem zato, da bi dobili obsežne socialne pravice. Natančnih analiz o razsežnostih tega pojava niso predstavile, raje so uporabljale populistične argumente o zlorabah socialne države. Med drugim zahtevajo ostre ukrepe in pravico do zavrnitve vnovičnega vstopa v državo državljanom drugih članic, ki so dokazano zlorabljali pravice.

Severne članice si želijo doseči tolmačenje Bruslja, ki da bi dopuščalo tako ravnanje. Na drugi strani komisija zavrača njihove razlage razsežnosti socialnega turizma in mobilnost znotraj Unije obravnava kot sredstvo za spodbujanje gospodarske rasti. V EU se le drobcen delež ljudi preseli v drugo članico, le 0,3 odstotka vsako leto. Gibanja so se okrepila v zadnjih letih po izbruhu dolžniške krize, ko so se Španci, Grki in drugi (predvsem mladi in bolje izobraženi) začeli množično seliti v bolj stabilne države na severu.

V Britaniji, ki sploh ni v schengnu, bentijo nad ureditvijo, po kateri ima priseljenec enake pravice kot domačin, ki je dolgo delal in plačeval prispevke. Čeprav so si izmislili pojem socialni turizem, nimajo uradnih podatkov, koliko državljanov drugih članic EU je zaprosilo za socialno pomoč. Na Otoku živi okoli 2,3 milijona tujcev iz EU. Veliko jih je prišlo z vzhoda po veliki širitvi leta 2004. Objavljenih je več študij, ki so dokazovale gospodarske prednosti takojšnjega britanskega odprtja vrat Poljakom in drugim.

Poročila iz Nemčije

V senci zadnje tragedije pred obalo Lampeduse – znamenj premikov v priseljenski politiki že tako ni – so o tej temi v Luxembourgu razpravljali notranji ministri EU. »Svoboda izbire bivališča ne bi smela biti zlorabljena s tem, da človek zamenja državo zgolj zato, ker želi imeti višjo socialno pomoč,« je bentil nemški notranji minister Hans-Peter Friedrich, ki glede tega velja za glavnega zagovornika trde roke. V zadnjem letu so iz več nemških mest poročali o množici na novo priseljenih revnih Evropejcev, ki da bremenijo javne ­blagajne.

Zaradi politične korektnosti visoki funkcionarji raje ne omenijo tega, da so novi priseljenci predvsem Romi. Ti v svojih državah živijo v katastrofalnih razmerah in so žrtve diskriminacije. Evropska komisija nima pravega posluha za argumente severnih držav. Nemški minister je moral v Luxembourgu poslušati očitke o svojem populizmu. »Minister Friedrich daje izjave v slogu pivnic. Zaradi tega ga imajo mnogi radi. Tudi jaz. Rada imam tudi pivnice. Toda tukaj govorimo o svobodi izbire bivališča,« je opozorila pravosodna komisarka Viviane Reding.

Še več, bruseljska komisija je naredila analizo, po kateri priseljevanje iz drugih držav EU ne obremenjuje držav gostiteljic. Delež evropskih priseljencev med prejemniki socialne pomoči je v Nemčiji, Franciji, na Finskem, Švedskem in v drugih državah pod petimi odstotki.

Še več, komisar za socialo László Andor je za Spiegel pojasnil, da priseljevanje prinaša koristi obema stranema. Skoraj tretjina priseljencev je univerzitetno izobraženih. Kar osemdeset odstotkov da jih živi v gospodinjstvih, v katerih dela vsaj en družinski član.

Tako plačujejo davke in prispevke, s katerimi se polnijo blagajne držav gostiteljic. Plačana socialna pomoč je veliko manjša od števila priseljencev. Od držav, ki bijejo plat zvona, Bruselj ni dobil prepričljivih podatkov o obremenitvah socialnih sistemov. Le v nekaj večjih mestih se je število prošenj za socialno pomoč strmo povečalo. Komisar je vrnil žogico Nemčiji, češ, nizke plače v sektorjih, v katerih delajo Vzhodnoevropejci, so eden od razlogov za težave. Takim okoliščinam bi se ognili, če bi, kot v skoraj vseh drugih evropskih državah, uvedli ­minimalno ­plačo.

Komisija bi lahko kvečjemu pripomogla k razjasnitvi, kdaj lahko priseljenec zaprosi za socialne pravice v drugi državi. Stališče Bruslja je v očeh kritikov ignorantsko in zanikanje realnosti, ki da je vsakomur pred očmi. Bolgarija in Romunija po drugi strani da bi morali denar, ki je na voljo v evropskih blagajnah, uporabiti za blaginjo svojih prebivalcev. Ker bo z novim letom minil sedemletni rok, do izteka katerega so članice lahko postavljale omejitve Romunom in Bolgarom glede zaposlovanja, se bojijo, da se bo priseljenski val še okrepil.