Tiskane izdaje
Rim/Pariz/London/Haag – Evropski časniki danes veliko pišejo o odzivu muslimanov na izjave Benedikta XVI. o islamu. Francoski Liberation poudarja, da bi moral papež pridigati o sožitju med verami: “Vodja rimske kurije nima moči nad delitvami, imajo pa njegove besede veliko težo. Ni karikaturist, temveč politična sila. Od papeža se ne pričakuje, da bo prekosil celo neokonservativce ameriškega predsednika Georgea Busha in se zavzemal za spopad civilizacij po zgledu križarskih pohodov. Moral bi pridigati o sožitju religij. Islam ni tabu in mora prenesti kritike ter sprejeti razpravo. Vendar razprava ne bo prevladala, če bomo mešali islam in nasilje ter muslimane in teroriste.”
Nizozemski de Volkskrant ugotavlja, da se je papež izkazal kot "kabinetni učenjak". “Nepojmljivo je, da Vatikan - na splošno poosebljena previdnost - ni predvidel, kakšen učinek bi lahko imele papeževe izjave. Tu se Benediktu XVI. maščuje, da sam določa svojo usmeritev in v svoji bližini nima nikogar, ki bi si ga drznil posvariti. Njegov predhodnik Janez Pavel II. je tudi šel po svoji poti, vendar pa je bil v prvi vrsti prekaljen politik. Ratzinger se je po drugi strani zdaj izkazal predvsem kot "kabinetni učenjak". Vatikan se mora naučiti, kako to vlogo uskladiti z vlogo vodje svetovne cerkve."
Britanski Guardian pa piše, da bi moral papež bolj paziti na politični kontekst svojih izjav. “Pravzaprav ni presenečenje, da Benedikt XVI. krščanstvo obravnava kot boljše od ostalih ver – v nasprotnem primeru ne bi bil papež. Vendar zaradi tega še ni militanten nasprotnik muslimanov. Nenazadnje je bil cilj njegovega spornega govora zgolj poudariti, da je spreobračanje ljudi z mečem napačno, ne glede na to, ali ga izvajajo muslimani ali, kot v času križarskih vojn, kristjani. Vendar pa bi moral papež bolj paziti na to, v kakšnem političnem kontekstu daje izjave o drugih verah.”
Italijanski Il Messagero pa se postavlja na stran papeža in meni, da njegovo obžalovanje dokazuje sposobnost združevanja načel in politične fleksibilnosti. “Benedikt XVI. je pred verniki v Castel Gandolfu z besedami dostojanstvenega obžalovanja skušal končati politično-teoretski spor, ki ga je povzročil njegov govor v Regensburgu. Te besede so bile potrditev velike diplomatske spretnosti rimskega papeštva in njegove že preverjene sposobnosti, združiti trdnost svojih načel s politično fleksibilnostjo. Potrdile so tudi voljo za odprt dialog med različnimi veroizpovedmi. Dialog se bo torej nadaljeval. In če bo prišlo do odprtega konflikta, tega zagotovo ne bo zanetila katoliška cerkev, ki se danes pretežno bori priti brezverstvu sekularizirane družbe.”
