Tiskane izdaje
Predlog o povezovanju evropske skrajne desnice bi lahko pomenil začetek popolne dezintegracije Unije in ključnih načel povezovanja. Uničenje bi imelo demokratično podlago. Vedno več ljudi je namreč prepričanih, da se v njem skriva rešitev njihovih težav. Stranke bi lahko na prihodnjih volitvah v evropski parlament prvič po skoraj dvajsetih letih nastopile z enotnim političnim programom. Evroskepticizem in nasprotovanje množičnemu priseljevanju sta v času krize postala zmagovita kombinacija, s katero si je skrajna desnica zagotovila podporo zavidljivega števila volivcev in mesto v političnem »mainstreamu«.
Zamisel o sodelovanju, ki jo je julija letos predstavil voditelj nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, temelji na prepričanju, da lahko sistem izgubi več, če se elementi, ki mu nasprotujejo, združijo. Zamisel zbuja skrb, posebno če politike, ki jo zagovarjajo, podpira razmeroma velik odstotek volilnega telesa.
PVV se je leto pred odprtjem volišč zavihtela na vrh javnomnenjskih anket. Njen uspeh je posledica porasta evroskepticizma, ki je na Nizozemskem poleti dosegel nevidene razsežnosti. Nizozemci, ki so sodelovali v javnomnenjskih raziskavah, so bili prvič od vstopa v EU popolnoma razdeljeni glede tega, ali naj država še naprej ostane del Unije. Ena od najglasnejših zagovornic varčevalnih ukrepov, ki je brez težav preživela prva leta gospodarske krize, se po odzivih ljudi utaplja v recesiji. Brezposelnost, ki je bila med najmanjšimi v EU, se je približala sedmim odstotkom.
Vladi, v kateri sodelujeta liberalna in ljudska stranka, v letu dni ni uspelo oživiti gospodarske rasti in ustaviti naraščanja proračunskega primanjkljaja, ki bo komaj ostal pod priporočenimi tremi odstotki BDP. Nizozemska se to jesen ne bo mogla izogniti novemu valu varčevalnih ukrepov in novim pozivom k razmisleku o evropski prihodnosti, ki najverjetneje ne bodo prihajali samo z desnice, ampak z vseh strani.
Pasti in nesmisli
Wildersu in njegovi stranki mednarodno povezovanje odpira nove možnosti predvsem na širšem evropskem prizorišču. »Pomembno je, da volivec vidi, da nismo sami, da podobne patriotske stranke obstajajo v vsaki članici EU.« Besede Marine Le Pen, vodje francoske Nacionalne fronte (FN), ki je v intervjuju za časnik NRC Handelsblad konec tedna načelno podprla Wildersovo idejo o skupnem nastopu na prihodnjih evropskih volitvah, pomenijo odmik od običajnega, saj že zamisel o povezovanju nasprotuje dosedanji izolacionistični politiki vpletenih akterjev. Stvari so se brez dvoma spremenile. »Sedanji sistem lahko veliko izgubi, če najini gibanji združita moči. Ne smemo se ujeti v past, v kateri bi demonizirali drug drugega,« je posvarila Le Penova, rekoč, da politična sredina hoče ravno to.
Ob tem je težko sprejeti dejstvo, da zasnova Wildersove ideje temelji na paradoksu, po katerem je združitev istomislečih strank predpogoj razgradnje sistema, ki je rezultat političnega združevanja. Morda se tega bolje zavedajo v strankah, ki so njegov predlog zavrnile. Švedski demokrati in člani italijanske Severne lige so to storili zaradi pomanjkanja informacij.
Wilders in Le Penova ne skrivata minimalnih razlik v svojih stališčih do vprašanj priseljencev in islama. Res je tudi, da jima ne posvečata več največje pozornosti. Pred očmi imata namreč nov plen.
