Evrska barka med sredozemskimi čermi

Bruselj – Čeprav se vprašanji­ obstoja denarne unije in izstopa katere od kriznih držav­ iz nje ne postavljata več, ­položaj v njenem južnem, sredozemskem delu ostaja kritičen in utegne po pesimističnih scenarijih spet destabilizirati območje­ evra.

Reševalci evra upajo, da so to spodbudna znamenja preobrata, ki naj bi se zgodil prihodnje leto. Recesija v območju evra se je po poldrugem letu končala, rast brezposelnosti je ustavljena, države vsaj za silo spravljajo proračune v red. Preobrat bi lahko ublažil politična in socialna tveganja, ki izhajajo iz razmer na jugu, a pozitivni premiki so še premajhni, da bi se, denimo, dramatični položaj na trgu dela začel boljšati.­ Poleg tega skromna gospodarska rast, ki se obeta, ne more ublažiti dolžniškega pritiska (deleža javnega dolga v BDP).

Zapleti v ranljivih državah

»Gotovo je, da evro še ne bo 'popravljen', dokler bodo znotraj denarne unije velika razhajanja. Brezposelnost v Španiji je več kot 25-odstotna, po drugi strani znaša v Nemčiji le pet odstotkov. Kadarkoli se lahko pojavi velika politična kriza v Grčiji, Španiji ali Italiji. Lahko razpadejo vlade in težave nato pripeljejo do finančne krize,« je pred kratkim za Delo ocenil strokovnjak z bruseljskega inštituta Bruegel Zsolt Darvas. Politični zapleti v ranljivih državah lahko pripeljejo do tega, da trgi izgubijo zaupanje v vlade, ker ne uresničujejo reform in urejajo proračuna.

Če bi država, kot je Italija, morala zaprositi za pomoč krizni sklad ESM, bi po Darvasovem mnenju lahko nastali zapleti. Sklad s 500 milijardami evrov, ki jih ima na razpolago, ne bi mogel biti kos takemu zalogaju, zato bi morali upniki položiti na mizo veliko več denarja. To bi bilo politično kočljivo. Enako velja za intervencijo ECB, če bi ta zagnala program množičnega nakupa obveznic kriznih držav, ki ga je lani poleti na veliko napovedal njen prvi človek Mario Draghi. Poleg tega je pomoč ESM in ECB povezana z varčevalno-reformnim pogojevanjem.

V takšnih okoliščinah – proračunske težave v ZDA še prilivajo olja na ogenj težav svetovnega gospodarstva – sta nova politična kriza v Italiji in napovedujoča se reformna blokada kot zlovešče svarilo. Kljub pozitivnim gibanjem in uresničevanju načrtov o oblikovanju bančne unije (o podrobnostih se bodo v prihodnjih mesecih še lomila kopja) je zaupanje finančnih trgov v območje evra na trhlih nogah. Stresni testi bank utegnejo odkriti neprijetna presenečenja. Črnogledi strokovnjaki opozarjajo na nevarnost izbruha nove faze dolžniške krize. Pričakuje se nova akcija ECB za oskrbo bank s svežim denarjem.

Italija, seveda, ni edina težava, četudi si je brez njenega okrevanja težko predstavljati trdno območje evra. Negotovo je, kakšen bo nadaljnji razvoj gospodarsko in socialno opustošene Grčije. Delovanje tamkajšnjih skrajnežev bolj spominja na weimarsko republiko kot na sodobno demokracijo 21. stoletja. Da bo država potrebovala tretji sveženj pomoči, je splošno znano. Uresničevanje glavnega cilja, vzdržne zadolženosti okoli 120 odstotkov BDP v prihodnjem desetletju, je brez delnega odpisa dolgov prej znanstvena fantastika kot uresničljiva prihodnost.

Tudi druga krizna velikanka Španija kljub stomilijardnemu rešilnemu programu za njene banke ni nad gladino. Njen javni dolg se bo že prihodnje leto gibal okoli 100 odstotkov BDP. To je, po izračunu El Paisa, največ po letu 1908. Prihodnje leto bo končala s skupnim dolgom v višini 1000 milijard evrov. Reševalni program za španske banke sicer po ocenah evropske komisije in ECB poteka po pričakovanjih. Tudi položaj Španije na finančnih trgih je stabilen, v Madridu govorijo o novem zaupanju v njihovo državo.

Odpoved politike zategovanja pasu?

Kljub prizadevanjem ima Španija še vedno težave z doseganjem proračunskih ciljev, ki po popuščanju Bruslja predvidevajo 6,3-odstotni primanjkljaj v letošnjem letu. Položaj v njeni sosedi na Iberskem polotoku, Portugalski, ki je v rešilnem programu trojke, je še bolj dramatičen. Proračunska luknja je že v prvih sedmih mesecih letošnjega leta znašala 7,1 odstotka BDP ali več kot poldrugo odstotno točko več, kot je Lizbona obljubila upnikom za celo leto. Najbrž ni težko napovedati, da leta 2015 ne bodo dosegli cilja in zmanjšali primanjkljaja na maastrichtske tri odstotke BDP.

So takšna gibanja znamenje, da je politika zategovanja pasu odpovedala, saj povzroča predvsem notranjo destabilizacijo držav brez doseženih ciljev? Strokovnjak Darvas iz Bruegla je ocenil, da se skupni javnofinančni primanjkljaji območja evra znižujejo, saj se gibljejo okoli 3,5 odstotka. Tudi delež dolga v BDP se je stabiliziral. ZDA, denimo, imajo veliko višji primanjkljaj in delež dolga. Oboje se bo onstran Atlantika v prihodnjih letih še povečevalo. Kljub temu po Darvasovem mnenju na stari celini ni bila pravilno izbrana pot do cilja.

»V kriznih državah v Sredozemlju z velikim primanjkljajem res ni bilo druge poti. V Španiji se je gibal okoli 10 odstotkov BDP. V takšnih okoliščinah ne moreš spodbujati gospodarstva s proračunom, saj bi krizo še poglobil,« je prepričan Darvas. Toda drastični ukrepi finančne konsolidacije v stabilnih državah, v Franciji in Nemčiji, da niso bili smotrni. Ker je bila stopnja potrošnje nizka, ker ni bilo naložb in ker so šibke banke imele težave (niso posojale denarja podjetjem), je zategovanje pasu na ravni denarne unije povzročilo, da je bilo območje evra dolgo v recesiji.