Tiskane izdaje
»Sredstva evropskega instrumenta za finančno stabilnost je treba vsaj potrojiti, kajti sicer EFSF na finančnih trgih ne bo deloval prepričljivo,« je med parlamentarno debato vztrajal šef liberalcev in demokratov (ALDE) Guy Verhofstadt. Prav zato bi moral predsednik evropske komisije José Manuel Barroso na vrhu (23.oktobra) zagovarjati povečanje sredstev, kajti le tako bo EFSF imel »dejansko ognjeno moč in ne zgolj vloge požarnega zidu pred finančnimi trgi«, je nadaljeval nekdanji belgijski premier.
Resolucija evropskega parlamenta, ki so jo vložile štiri največje poslanske skupine, zato je besedilo manj radikalno od jasno izražene zahteve Guyja Verhofstadta, je nekoliko previdnejša, saj se zavzema zgolj za »oceno, ali bodo razpoložljiva in predvidena sredstva zadostovala za obvladovanje dolžniške krize«. Stališče evroposlancev odraža dilemo, ki se je v evrokraciji, a tudi zunaj območja valutnega kluba, pojavila že ob prvi bojazni, da bi se Irski in Portugalski, ki sta bili prvi deležni pomoči EFSF, lahko pridružila tudi katera od večjih evrskih držav.
Zavest o omejenih možnostih
Če bi za podporo zaprosila Španija ali Italija, bi bila sredstva sklada, ki bo imel po razširitvi na voljo 780 milijard evrov poroštev, dejansko pa bo lahko mobiliziral 440 milijard, premajhna za reševanje katere od gospodarskih velikank. Pravzaprav še manj, kajti obe prejemnici pomoči in Grčija, ki je bila deležna posojil sočlanic, saj EFSF, ki so ga ustanovili maja 2010, v času reševalne akcije najbolj zadolžene evropske države sploh še ni obstajal, ne sodelujejo v mehanizmu, kar ob upoštevanju doslej porabljenih poroštev pomeni, da je v malhi vsaj za tretjino manj sredstev od prvotno predvidenih.
Članice evrske skupine se zavedajo, da ima EFSF omejene možnosti gašenja dolžniške krize, tudi če ga bodo uporabili le na dosedanjih pogoriščih, saj bo skupaj z IMF sodeloval v drugem reševalnem načrtu za Grčijo (109 milijard evrov). Poleg tega je treba misliti tudi na dolgoročno solventnost sklada, ki se bo sredi leta 2013, morda pa celo leto dni prej, kakor je te dni predlagal komisar Olli Rehn, preoblikoval v stalni mehanizem stabilnosti (ESM) s 500 milijardami evrov posojilne zmogljivosti. Prav zato se že nekaj časa, in ne le v evrski skupini, razvnemajo razprave o možnostih za okrepitev reševalnega sklada, vendar brez povečanja kapitala ali poroštev. Temu namreč nasprotujejo predvsem države z najvišjo bonitetno oceno (AAA), saj bi jim dodatni prispevki, ki po metodologiji evropskega statističnega urada (Eurostat) povečujejo javni dolg, lahko ogrozili ugledni mednarodni rating.
Potem ko so padle v vodo različne opcije, med njimi preoblikovanje EFSF v banko, ki bi se po svež denar zatekala k evropski centralni banki (ECB), se prebija v ospredje zamisel, po kateri bi reševalni sklad jamčil za določeni delež obveznic držav z javnofinančnimi problemi. Če bi poroštvo omejili na 20 odstotkov vrednosti, bi se zmogljivosti EFSF povečale kar za petkrat in se povzpele celo na 2500 milijard evrov. Za okrepitev operativne zmožnosti sklada, vendar brez zvišanja prispevkov članic evrske skupine, se je v evropskem parlamentu zavzel tudi predsednik Barroso. Poudaril je, da mora biti EFSF »več kot zgolj požarni zid«, ni pa omenil nobenih podrobnosti predloga, o katerem naj bi najvišji državniki razpravljali na oktobrskem vrhu.
Za drugačna pravila odločanja
Drugi, nič manj pomemben poseg v sedanja pravila se nanaša na spremembo pravil odločanja v EFSF. Že vztrajanje Finske pri posebnih jamstvih, ki bi jih morala dati Grčija, je sprožilo dvome o dolgoročni zdržnosti sprejemanja sklepov s soglasjem, še bolj pa je pomen prehoda na glasovanje s kvalificirano večino članic pokazal zaplet na Slovaškem, kjer je zaradi spora med koalicijskimi partnerji celo padla vlada Ivete Radičove.
Kmalu po parlamentarni razpravi je tezo Guyja Verhofstadta, da »načelo soglasja v reševalnem sistemu ne more delovati«, povzel tudi José Manuel Barroso, ki se je po srečanju z Danko Helle Thorning-Schmidt, premierko naslednje predsedujoče članice skupnosti, zavzel za »učinkovitejši sistem odločanja na evrskem območju in v Uniji, če hočemo biti verodostojni v očeh investitorjev in trgov«. Predsednik komisije, ki sicer »spoštuje suverenost Slovaške, a tudi njen parlament mora spoštovati suverenost preostalih 16 članic«, ki so že ratificirale sklep o povečanju EFSF, je takole ponazoril nujnost spremembe pravil: »Mar ni nenavadno, da Mednarodni denarni sklad (IMF) – ki prav tako sodeluje pri reševanju evrskih držav – sprejema sklepe s kvalificirano večino, v evrski skupini pa so države, ki imajo skupno valuto, vezane na pravilo odločanja s soglasjem?«
