Tiskane izdaje
Cerkev na požgani domačiji
Domačini v Konjević Polju številne obiskovalce Srebrenice, Bratunca ali Podrinja, ki sprašujejo za pot, usmerjajo s pomočjo »Fatine cerkve«. Če pridejo iz Sarajeva, jih usmerijo desno, če pridejo iz Tuzle ali Zvornika pa jih usmerijo levo od cerkve proti Bratuncu. Ker je bila cerkev zgrajena na zasebnem zemljišču po genocidu v bošnjaški enklavi, in to na poti, kjer je izgubilo življenje več tisoč Bošnjakov, je iz tega mogoče sklepati, da oblast in cerkev v Republiki Srbski (RS) nista računala na vrnitev Bošnjakov na njihove domove.
V primeru Orlovićeve je oblast v RS posestvo z več stanovanjskimi in kmetijskimi objekti ter njivami in travniki, ki je bilo v lasti v vojni ubitih moža in svaka, takoj po vojni prepisale v korist cerkvene občine Drinjača. Ko se je Orlovićeva po več letih begunstva skupaj s sedmimi otroki vrnila v Konjević Polje, je ugotovila, da so njeno domačijo požgali, na njenem mestu pa je stala nezakonito postavljena pravoslavna cerkev.
V skladu z mirovnim sporazumom, ki zagotavlja svobodno vrnitev beguncev in vrnitev njihove lastnine, so Orlovićevi dobili kmetijo nazaj, a brez dela, na katerem je stala cerkev. Ministrstvo za urbanistično načrtovanje RS je leta 2004 odločilo, da se cerkev z njihove zemlje umakne, vlada RS pa je pod pritiskom bosanske javnosti in visokega predstavnika za BiH obljubila, da bo zagotovila sredstva za premestitev verskega objekta, vendar se nič od tega ni zgodilo.
Dolg boj za pravico
Tudi če bo cerkev res premeščena, kar bo izredno težko, bo ostala Fatina cerkev. Da bo moralo preteči še veliko vode, priča že dejstvo, da zadeva Orlović ni zanimala niti srbske niti bošnjaške politike. Gluha za krivico so ostala tudi sodišča v BiH, vsi pa bi najraje videli, da ne bi bilo ne Fate ne cerkve. Po njihovi zaslugi je bila zadeva Orlović nerešljiva uganka četrt stoletja, če oblast ne bo pokazala dobre volje, pa bo tako tudi ostalo.
Na ESČP je poleg Orlovićeve iskalo pravico 14 članov družine, ki živijo v Konjević Polju in Srebreniku, medtem ko je 20 sorodnikov Orlovićeve izgubilo življenje v genocidu v Srebrenici leta 1995. Po razsodbi je Orlovićeva izjavila za medije, da bi ravnala enako, tudi če bi bila na njenem dvorišču protipravno zgrajena džamija. Njen odvetnik Rusmir Karkina je dejal, da razsodba dokazuje, da je pravica, čeprav včasih počasna, dosegljiva.
ESČP je odločilo na podlagi pravice povratnikov, da se vrnejo na svoje domove. Ugotovilo je tudi, da vlada BiH ni spoštovala svojih odločitev v letih 1999 in 2001, ki zagotavljajo pravico na vrnitev nepremičnin. Sodišče je soglasno ugotovilo kršitev protokola o zaščiti lastnine k evropski konvenciji o človekovih pravicah ter presodilo, da bosanska oblast ni izpolnila dokončnih zavez o celoviti vrnitvi zemljišč prizadetim lastnikom, pri čemer niso z »ničimer opravičile svojega neukrepanja« in so »resno kršile lastninske pravice« pritožnikov. Bosanskim pristojnim službam je naložilo, da cerkev umaknejo v treh mesecih. BiH mora Orlovićevi izplačati 5000 evrov denarne odškodnine, preostalim tožnikom pa po 2000 evrov.
Bošnjaški sodnik v ESČP Faris Vehabović se zaveda, da je rok za izvršitev sodbe kratek. Zato je bosanskim oblastem priporočil, da se premeščanja cerkve lotijo takoj. Po njegovi oceni se odgovornosti za nespoštovanje razsodbe v tem primeru ne bo mogoče izmikati tako kot v znanem primeru Sejdić - Finci, ko oblast desetletje po razsodbi ESČP še ni odpravila volilne diskriminacije predstavnikov manjšin v BiH.
