Filozof v Teheranu

Iran je bil v dvajsetem stoletju pogosto ogrožen. Je osamljena šiitska dežela, obkrožen je z arabskimi državami, v soseščini je Izrael, ZDA ga poskušajo – ali vsaj domnevno poskušajo – spodkopati s svojim kulturnim vplivom. Uboj generala Sulejmanija je le zadnji v vrsti konfliktov, ki so doleteli Iran od leta 1979, ko so državljani odstavili šaha Mohameda Rezo Pahlavija in nadomestili njegov avtokratski režim z Islamsko republiko.

Zdi se, da ima Iran na svetu le sovražnike. A to ne drži povsem. Med intelektualci – med misleci svetovnega formata – ima simpatizerje. Veliki lingvist Noam Chomsky je Trumpov napad na Sulejmanija označil za terorizem, ekonomist Paul Krugman za grobijanstvo. Če preletimo slovenski tisk, je podpora Iranu prej pravilo kot izjema. Republika Iran morda nima zvestih zaveznic med svojimi sosedami, vsekakor pa ima podpornike med zgodovinarji, filozofi in ekonomisti – v svetovni intelektualni javnosti.

Ti simpatizerji imajo pomembnega predhodnika. V letih 1978 in 1979, torej med samo spremembo režima, je iransko revolucijo podprl Michel Foucault. Foucault je bil tedaj na vrhu slave: zasedal je prestol francoske filozofije, njegove knjige so osvajale univerze v ZDA in Zahodni Evropi. Kritiziral je psihiatrijo, pozival je k ukinitvi zaporov, v svojih delih je napovedoval »zaton Človeka« – dopoldne je pisal v knjižnici, popoldne protestiral na ulici, zvečer pa predaval na Collège de France. Še danes je eden od najbolj citiranih avtorjev v družboslovju; ni bil le moden pisec, temveč je pustil trajno sled v našem razmišljanju o družbi in politiki. In Foucault se je tudi navdušil nad islamsko revolucijo v Iranu.



»Navdušil« je pravzaprav mila beseda. Foucault revolucije ni opazoval samo od daleč. Poleti 1978 se je dogovoril z urednikom italijanskega časnika Corriere della sera, da bo kot dopisnik poročal neposredno iz Irana. V Teheran je prvič odpotoval 16. septembra, ko je bilo dogajanje tam najbolj burno, le dober teden po črnem petku, ko je Pahlavijeva vlada ubila 88 protestnikov. Foucault je za časnik napisal serijo člankov. Sestajal se je z iranskimi delavci in študenti, obiskal je Ajatolo Homeinija, duhovnega vodjo revolucije; zapletel se je v polemiko z iransko feministko in naposled, kot zadnje dejanje v svojem angažmaju, napisal odprto pismo prvemu ministru revolucionarne vlade: v njem je pozival revolucionarje, naj spoštujejo človekove pravice. A pojdimo počasi. Zakaj se je vodilni mislec Francije, dedič razsvetljenstva, sploh navdušil nad islamsko revolucijo?


 

»​Politična duhovnost«

Predrevolucionarni Pahlavijev režim je bil nedvomno okruten. Tajna služba Savak je zapirala in mučila politične nasprotnike. Oporečniki, kot je bil Homeini, so živeli v izgnanstvu. Policija je omejevala temeljne svoboščine: pisatelji so si morali izprositi dovoljenje za literarne večere. Vlada je bila domnevno odgovorna za smrt več sto obiskovalcev kina Rex, ki je zagorel avgusta 1978 – dogodek je bil eden od glavnih sprožilcev jesenskih vstaj. V tem pogledu je razumljivo, da je Foucault – skupaj s številnimi drugimi evropskimi intelektualci – kritiziral šahov režim, tako kot razumniki danes kritizirajo Kitajsko zaradi njenega ravnanja s Hongkongom in Ujguri. Toda Foucault je naredil še korak dlje. Ni samo nasprotoval Pahlaviju. V islamističnem gibanju je videl tudi ploden, zaželen političen princip; in ta princip je imenoval »politična duhovnost«.

S »politično duhovnostjo« je Foucault razumel tri značilnosti, ki jih je pripisoval islamu – in še zlasti šiizmu, ki je, kot vemo, večinska veroizpoved v Iranu. Prvič, Foucault je opazil, da šiizem vključuje določeno zadržanost do oblasti. To je znana poteza šiizma. Poznavalec iranske zgodovine Ray Takeyh pravi, da po nauku šiitov »oblast pripada imamom, naslednikom Preroka (torej Mohameda). Toda ker se je dvanajsti imam leta 941 umaknil, je vsa posvetna oblast nelegitimna, vse dokler se imam ne vrne.« Foucault je cenil prav to skepso do oblasti, ki naj bi bila prisotna v šiizmu. Tako je v enem od svojih poročil iz Teherana opisal versko organizacijo šiizma: »Med kleriki ni hierarhije, verski vodje so medsebojno neodvisni, a so odvisni (celo finančno) od tistih, ki jih poslušajo (torej od vernikov). Šteje zgolj povsem duhovna avtoriteta. Klerikalci morajo biti hkrati odmev in usmerjevalci«; se pravi, voljo vernikov morajo odražati in hkrati voditi. Toda šiitski verski poglavarji, dodaja Foucault v drugem članku, »morajo tudi opozarjati na krivice, kritizirati administracijo, se dvigniti proti nesprejemljivim ukrepom, kriviti odgovorne in pripisovati dolžnosti«. Rečeno na kratko, verski poglavarji, mule in ajatole, naj bi v šiizmu delovali kot protiutež oblasti. Zato je Foucault menil, da je religija v Iranu že sama po sebi revolucionarna. Je vir kritike oblasti, potencialno tudi vstaje proti oblasti. In natanko ta potencial šiizma se je menda pred njegovimi očmi razkrival leta 1978 na trgih Teherana, Koma in drugih iranskih mest.



Drugič, Foucaulta je pretreslo svojevrstno revolucionarno razpoloženje, ki ga je sprožilo množično versko gibanje. Tako poroča v nekem intervjuju: »Poznal sem Irance v Parizu: in osupnil me je njihov strah. Bali so se, da se bo razvedelo, da obiskujejo levičarje, da bo iranska tajna služba izvedela, da berejo to in to knjigo itd. Ko sem malo po septembrskih pobojih prišel v Iran, sem si rekel, da bom našel prestrašeno mesto, saj je pravkar umrlo štiri tisoč ljudi. Sicer ne morem reči, da sem našel srečne ljudi: toda strah je bil odsoten, prisoten pa je bil pogum oziroma tista intenzivnost, ki jo lahko imajo ljudje, ko nevarnost še ni prešla, a je že presežena.« To, kar opisuje Foucault, bi lahko z manj prijazno besedo opisali kot fanatizem. Naletel je na množice, ki so bile pripravljene sprejeti usodo mučencev – in ki so pod streli šahove vojske to usodo zares dosegle.
 

Mučeništvo in cikli žalovanja

Mučeništvo je nasploh igralo pomembno vlogo v iranski revoluciji. Ta revolucija je namreč potekala po »ciklih žalovanja« za mučeniki, kot pravi filozof Behrooz Ghamari-Tabrizi. V šiizmu (podobno kot v krščanstvu) velja navada, da se štirideset dni po smrti svojci in prijatelji še enkrat družno spomnijo pokojnika, in ta običaj je pravzaprav poganjal revolucijo. Kako? Vojska – brutalna, kot je pač bila – je poskusila vstaje zadušiti tako, da je streljala na protestnike. Kratkoročno je ta metoda delovala, saj se je množica za tisti dan razbežala. Toda štirideset dni pozneje so se vstajniki znova zbrali na trgu, tokrat v večjem številu, da bi se spomnili mrtvih kameradov iz prejšnje vstaje. Vsak naslednji protest je bil torej hkrati obred spominjanja na mučence iz prejšnje vstaje. Seveda podobna dinamika velja za vsa protestniška gibanja: če se policija na prve protestnike odzove s preveč sile, spodbudi prej nevtralno prebivalstvo, da se priključi naslednjim uporom. Tako se lahko sprva lokalni upori spremenijo v nacionalno gibanje, kar se je zgodilo leta 2018 z rumenimi jopiči v Franciji. Toda iranska revolucija je imela to prednost, da je to dinamiko spodbujala tudi religija mučeništva in spominjanja mučencev. Ritem revolucije se je napajal v veri.



Foucault je bil fasciniran nad to pripravljenostjo na smrt. Osupnilo ga je dejstvo, da »neoboroženo ljudstvo v celoti vstane in z lastnimi rokami strmoglavi vsemogočni režim«. To oceno je posplošil s šiizma na ves islam: »Islam, ki ni preprosto religija, temveč način življenja, pripadnost neki zgodovini in neki civilizaciji, grozi, da bo postal orjaški sod smodnika, na ravni desetin milijonov ljudi. Od včeraj dalje [Foucault je pisal te vrstice malo po padcu Pahlavijeve vlade] je lahko vsak musliman revolucionar od znotraj, na podlagi svojih stoletnih tradicij.« V drugem spisu še pravi: »Perzija je iz islama izpeljala religijo, ki daje neustavljivo energijo vsem, ki z dna naroda vstanejo proti državi.« Ob tej oceni se moramo zamisliti. Foucault je z izjemno intuicijo napovedal vzpon organizacij, kot so Muslimanska bratovščina, Hezbolah in zlasti Islamska država. Njegova govorica zveni danes neprimerno (»sod smodnika« vzbuja skupaj z islamom neprijetne asociacije) – vendar napoved drži. Religija prebivalstva Bližnjega vzhoda je postala politična sila, ki se lahko potencialno obrne proti lastni državi, zlasti v času sekularne vladavine. Ta scenarij se je v najgrozovitejši podobi odigral v Siriji. Foucaultova ocena pa nam lahko da misliti še z enega, bolj osebnega vidika. Očitno je, da je francoski mislec vznesen ob tem sodu smodnika. Iranski mučenci so ga navduševali, z naslado poroča o besu Ajatole Homeinija, ki se razlega iz zvočnikov po Teheranu, fasciniran je nad fanatizmom. Ko beremo njegova poročila za Corriere, dobimo vtis, da je bila revolucija v Iranu zanj ne le politično-religiozni dogodek, temveč tudi estetska predstava. Svoj obisk v Teheranu je pogosto opisal kot delo novinarja; ampak ni bil le novinar, bil je tudi gledalec v gledališču.


 

Revolucija, ki spreminja druge

S tem je povezan tudi tretji, zadnji razlog Foucaultove zavzetosti za iransko revolucijo. V njej je videl priložnost za osebno preobrazbo – za celovito spremembo človekove duhovnosti. »Seveda, spremeniti moramo režim in se otresti tega človeka,« piše Foucault, v mislih ima šaha Rezo Pahlavija. »Toda še posebej moramo spremeniti sami sebe. Naš način biti, naše razmerje z drugimi, s stvarmi, z večnostjo, z Bogom itd. se morajo povsem spremeniti; in resnična revolucija se bo zgodila le pod pogojem te radikalne spremembe naše izkušnje. Mislim, da je islam na tej točki odigral svojo vlogo.« To je dober, vznesen in verjetno tudi pravilen opis drže iranskih revolucionarjev. Vendar ima eno usodno pomanjkljivost. Podal ga je človek, ki sam pač ni bil pripravljen izvesti te radikalne spremembe. Foucault je občudoval revolucijo, ki transformira druge ljudi, in ne njega samega, pariškega intelektualca – in začasnega gledalca v Teheranu.

Foucaultovi članki so naleteli na več kritik. Bralci so filozofu očitali, da je spregledal nasilje, ki mora slediti tej duhovni revoluciji (in ki ji je res sledilo) – in da je preprosto odmislil ženske, ki bodo z menjavo režima zanesljivo izgubile del pravic. Toda še posebej žgočo je bilo pismo, ki ga je v Le Nouvel Observateur poslala neznana Iranka, živeča v Parizu, podpisana s psevdonimom Atoussa H. Urednik je njeno pismo sicer skrajšal, zato ga ne poznamo v celoti; toda pustil je en posebej udaren stavek. Atoussa je napisala: »Zdi se, da je za Zahodno levico [...] islam zaželen za druge ljudi.« Se pravi, Foucault se je navduševal nad islamistično revolucijo – vendar le kot gost v Teheranu, mimoidoči gledalec, ki ga predstava za hip pritegne, nato pa lahko pozabi nanjo. Iz revolucije, ki jo je častil, je izvzel samega sebe.

Neznana bralka je imela prav. Ko je spomladi 1979 Foucault sprevidel, da je revolucija ubrala nasilno smer – in začela obračunavati s svojimi nasprotniki –, je napisal odprto pismo Mehdiju Bazarganu, predsedniku revolucionarne vlade. Pozval ga je k spoštovanju človekovih pravic. Nato o Iranu ni več spregovoril. Nam ostaja vrsta njegovih poročil, ki so mešanica navdušenja, slepote in politične daljnovidnosti.