Fiskalni pakt: jabolko spora na levici in še ena prepozna debata

Fiskalni pakt po francosko - leva politika je razdeljena, stroka prav tako, predsednik pa si želi čim prej zapreti poglavje.

Objavljeno
03. oktober 2012 21.50
FRANCE-POLITICS-GOVERNMENT-ASSEMBLY
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Kritik na račun ratifikacije fiskalnega pakta - v torek ga je premier Jean-Marc­ Ayrault zagovarjal v parlamentu, kjer naj bi o njem glasovali prihodnji torek - je tik pred zdajci sploh veliko. Tudi v vrstah vladajoče socialistično-zelene levice jih ne manjka, podobno kakor se je pod zanimivo besedilo Ne evropskemu fiskalnemu paktu! (za Monde) podpisalo 120 domačih ekonomistov. Prepričani so, da novi predsednik François Hollande samo nadaljuje varčevalno politiko, ki jo je začrtal desnosredinski dvojec Merkozy. Socialist je, kakor trdijo, snedel predvolilno obljubo, da bo ponovno izpogojeval fiskalni pakt, in se prepustil spirali vse tesnejšega zategovanja pasu. Zagrešil je usodno napako. Njegov dodatek, ki ga je dosegel v Bruslju - psevdopakt za gospodarsko rast -, je menda le drobtinica, ki ne bo v ničemer spremenila toka zdajšnje ekonomsko-finančne politike v Evropi; ta se znaša predvsem nad javnim sektorjem in hoče povsem oklestiti njegove stroške.

Posledice varčevanja (dokaz zanj je tudi predlog zakona o proračunu za leto 2013) bodo zmeraj bolj čutili tudi v Franciji, kjer bo, kakor napovedujejo, samo zaradi zategovanja v prihodnjem letu izgubilo delo dodatnih 300.000 Francozov. Zdaj je slika takšna: pet milijonov (povsem ali delno brezposelnih) in deset milijonov revežev. A bi se, kakor so prepričani francoski ekonomisti, vendarle dalo drugače spopasti s krizo (z demokratično debato o poteh, ki bi Evropo vodile s sedanjega brezpotja, z reformo in demokratizacijo evropskih institucij ...), saj da se je mogoče izpuliti iz primeža finančnih trgov. Toda najprej si je, kakor opozarjajo tudi nekateri strokovnjaki z drugih koncev stare celine, treba priznati, kaj so pravi vzroki za nevzdržne razmere: javni dolg ni izvirni greh, ampak je proračunska luknja posledica zgrešene neoliberalistične politike, njenega pristopanja k najbogatejšim, komercialnim bankam, finančnim trgom.

Predsednik vlade Jean-Marc Ayrault je drugače od podpisanih ekonomistov prepričan, da je ratifikacija fiskalnega pakta nujen korak na evropski poti: v besedilu resda ni spremenjena niti črka, a je dopolnjeno, kakor menda ni mogoče zanikati, kako je v zadnjih mesecih odnos do krize spremenila tudi evropska politika (Evropska centralna banka in njen voditelj Mario Draghi prav tako). Fiskalni pakt, še dodaja premier, ne uresničuje vseh ambicij za prihodnost, zagotovo pa je stopnica na nujnem stopnišču. Številni mu seveda ne verjamejo. Po medijski računici bo približno 65 od 577 poslancev predvsem z leve in manj z opozicijske desne glasovalo proti oziroma se bodo vzdržali. Negativno je večinsko stališče vladnih zelenih (EELV), saj zanje fiskalni pakt »ni alfa in omega evropske politike«. Daje jim občutek, »da politika nima več nobene vloge, ne marajo njegove neizbežne prisilnosti, da je treba slediti cilju in prihodnje leto doseči triodstotni javnofinančni primanjkljaj«, ki je za mnoge ­čista norost.

Podobno razmišljajo v Demokratični in republikanski levici (GDR) in kličejo k referendumu, ker da pomeni fiskalni »pakt napad na suverenost Francije«. Proti se postavljajo še neredki na levem polu socialistične stranke, zato je od opozicijskih poslancev Zveze za ljudsko gibanje (UMP) pričakovati, da se bodo večinsko izrekli zanj: besedilo da je do vejice Sarkozyjev tekst, čeprav posamezniki ne zanikajo, da prinaša »peklenski stroj, ki bo samo še pospešil recesijo in implozijo območja evra«. Na parlamentarni sredini je za nameček spet slišati staro in (s strani ustavnega sodišča) že pred meseci pokopano prepričanje, da bi bolj kot zakonski zapis ustrezal zapis zlatega pravila v ustavo.

Da se ne gre idealistično slepiti z nemogočim, po svoje opozarjajo še pri think tanku Europa Nova: evropski fiskalni pakt ne pomeni končnega cilja, ampak je le eden od nujnih korakov k evropski integraciji; politični, ekonomski in socialni. Hkrati je pogoj, da Francija v tem ključnem trenutku ohrani vpliv v evropskih razpravah in da javni prostor z velikansko zamudo vendarle preplavijo debate. Bolj kot kdaj prej je morda pomembno, da Francija pokaže svojo vizijo. Seveda je jasno, da kriza še zdaleč ne zadeva le javnih financ, zato je narobe zdraviti samo te. Stiska evrskega območja je večplastna in kompleksna, ne kliče le po proračunski disciplini, ampak po marsičem. Predsednik Hollande zdaj predvsem kliče, da bi dosje fiskalni pakt čim prej zaprli, na obzorju je preveč druge pomembne politike.