Elektrika za Evropo iz Sahare

Sredi julija se bodo v bavarski prestolnici München sestali predstavniki kakih dvajsetih največjih energetskih koncernov iz Nemčije, Španije in Italije, da bi zasnovali konzorcij, ki bo predstavljal največjo zasebno iniciativo za pridobivanje čiste električne energije v zgodovini človeštva. Projekt z imenom Desertec, katerega vrednost je ocenjena na 400 milijard evrov, predvideva izkoriščanje sončne energije tam, kjer je te na pretek - v Sahari, njeno konvertiranje v električno energijo in transport le-te do evropskih in severnoafriških gospodinjstev. Prva električna energija iz Sahare naj bi začela pritekati v Evropo že v desetih letih.

Sestanka v Münchnu se bodo udeležili tudi predstavniki Rimskega kluba, Arabske lige, politiki iz Bruslja in predstavniki iz severnoafriških držav. Projekt sicer ni nov. Znanstveniki že leta razmišljajo o možnosti izkoriščanja neizčrpne sončne energije v največji afriški puščavi. Projekt Desertec pa naj bi zdaj dokazal, da je tovrstna proizvodnja električne energije v oddaljeni Sahari tudi ekonomsko izvedljiva.


Iniciativo, ki jo podpirajo takšni nemški gospodarski giganti, kot so Siemens, energetska koncerna Eon in RWE, ali Deutsche Bank, koordinira največja pozavarovalnica na svetu Münchener Rück. Predsednik njene uprave, Torsten Jeworrek, želi za ambiciozni projekt pridobiti čim več partnerjev iz Evrope in severne Afrike. »Pri Italijanih in Špancih smo zelo optimistični, tudi iz severne Afrike prihaja do nas zelo veliko pozitivnih signalov«. Precej bolj skeptičen pa je glede možne francoske udeležbe: »Francozi še vedno močno stavijo na jedrsko energijo,« dodaja Jeworrek.

Nova, energetsko-politična kolonizacija Afrike?

Z milijardnim projektom naj bi izkoristili ogromni energetski potencial, ki ga nudi afriška puščava južno od Sredozemskega morja. Po besedah direktorja pozavarovalnice Münchener Rück Torstena Jeworreka bi elektrarne lahko postavili na različnih mestih v severni Afriki, najpomembnejši kriterij pri izbiri njihove lokacije pa je, da gre za politično stabilne države.
»Tehnično je projekt docela uresničljiv,« dodaja Jeworrek. Tako v kalifornijski puščavi Mojave, kot v Španiji že zdaj obstajajo ogromna polja ogledal, ki zbirajo energijo sonca in z njo ogrevajo specialna olja, ki akumulirajo toploto, ki se nazadnje pretvori v klasični pritisk vodne pare za pogon turbin. Prednost tovrstnih elektrarn v primerjavi s tistimi, ki svetlobno energijo sonca pretvarjajo neposredno v električno energijo, je, da lahko toploto, ki jo zberejo čez dan, uskladiščijo, tako da elektrarna lahko obratuje tudi ponoči in ne samo takrat, ko sije sonce.
Z načrtovano investicijo v vrednosti 400 milijard evrov, od katerih naj bi 350 milijard odpadlo na izgradnjo elektrarn, 50 milijard pa za vzpostavitev elektroenergetskega omrežja za transport energije v Evropo, bi pokrili približno 15 odstotkov evropskih potreb po električni energiji.

Že zdaj se pojavljajo očitki, da projekt Desertec predstavlja novo kolonizacijo črne celine, le da tokrat - za razliko od pretekle - energetsko-politično kolonizacijo. Pobudniki projekta očitek zavračajo, saj naj bi sončne elektrarne v Sahari omogočile ne samo evropskim, ampak tudi afriškim in bližnjevzhodnim državam, da na trajnosten način pokrijejo svoje rastoče potrebe po električni energiji.


Projekt ni privlačen samo ekološko, saj predstavlja čisti način pridobivanja električne energije, zaradi česar ne pospešuje segrevanja Zemljinega ozračja in klimatskih sprememb, ampak tudi geopolitično, saj nudi obet prihodnosti, v kateri Evropa ne bi bila več odvisna od premoga, nafte ali zemeljskega plina, potemtakem torej tudi ne od »petrokracij«, kakršna je ruska, ki, kot je že večkrat dokazala, nima nobenih zadržkov, da ne bi kot sredstvo za dosego svojih nacionalnih interesov uporabila tudi svojih energetskih virov.