Kako blizu je Helmand?

Iz šotora ob avtomehanični delavnici v vojaškem oporišču Arena v Heratu je odmevala narodnozabavna glasba. Ura je bila dvanajst, dišalo je po slovenskem kosilu. Ducat pripadnikov kontingenta slovenskih vojakov v Afganistanu je, naveličanih italijanske kuhinje, v ohlajenem šotoru iz plastičnih krožnikov srebalo govejo juho. »Manjka le še radijska oddaja Poslušalci čestitajo in pozdravljajo in nedelja bi bila popolna,« je brezskrbno dahnil eden izmed vojakov, ki so za zidovi strogo varovanega vojaškega oporišča na zahodu krvaveče države »uživali« vzporedno afganistansko realnost.

Na drugi strani zidov, v resničnem Afganistanu, je v zraku vonj po smrti. Avgust je bil najbolj krvav mesec po padcu talibskega režima novembra 2001. Vojna se z juga in vzhoda države širi na sever in, predvsem, na še pred meseci razmeroma varni zahod, kjer se število samomorilskih napadov in eksplozij podstavljenih obcestnih min in bomb skokovito povečuje.

Zakaj?

S širitvijo spopadov, neposredno posledico neučinkovitosti in taktične zgrešenosti delovanja mednarodnih vojaških sil v državi, se stopnjuje eksistencialnost tako ali tako temeljnega vprašanja slovenske vojaške prisotnosti v Afganistanu: zakaj smo tu in kaj imamo od tega? Večina izmed triinosemdesetih pripadnikov Slovenske vojske, ki je trenutno v Srednji Aziji, svojo navzočnost razume kot zgolj in le »opravljanje svojega dela«. Nekaterim misli uhajajo precej dlje. Le redko kdo pa je ravnodušen ob dejstvu, da se (le še ena) afganistanska vojna širi z rušilno močjo in da vse višjo ceno svoje vojaške prisotnosti plačuje tudi mednarodna skupnost. Zastave članic Natove misije Isaf v Heratu so že dolge tedne vsak dan obešene na pol droga. Herat že dolgo ni več varno območje: zdaj, ko na zahod Afganistana množično prihajajo Američani (82. zračna divizija), ki nikamor ne prihajajo zaradi miru, temveč vojne, se bodo spopadi gotovo še razširili. Imperiju se - vse bolj pogosto in vedno bolj učinkovito - vračajo udarci. Temeljna zgodovinska lekcija pravi, da je Afganistan dežela, kamor hodijo umirat imperiji.
Slovenska vojska v dvanajstih letih mednarodnih misij ni izgubila niti enega vojaka; verjetnostni račun je bil že večkrat (s)peljan na led. Razlogov, da na brniškemu letališču s prizorišč mednarodnih vojaških misij, v katerih sodelujejo pripadniki SV, še ni priletelo letalo s črnimi vrečami, je več. A ključni razlog, tako rekoč preživetveni pogoj, so tako imenovane nacionalne omejitve. Te v Afganistanu slovenskim vojakom preprečujejo sodelovanje v bojnih operacijah, razen če niso napadeni in se morajo braniti. Z vsakim novim kontingentom in naraščanjem političnega pritiska s sedeža Nata v Bruslju in iz Washingtona se nacionalne omejitve, ki jih uveljavlja večina članic misije Isaf, »topijo«. Število pripadnikov mednarodnih sil v Afganistanu bo še dolgo raslo in »zalivalo« vojno: tu nikoli ni bilo dileme o kuri in jajcu. Še več - po naših informacijah obstaja velika verjetnost, da se bodo nacionalne omejitve v bližnji prihodnosti povsem stopile. Prevedeno: če bo slovenska vlada popustila pritiskom, bodo slovenski vojaki kmalu ob boku ameriških marincev in pripadnikov britanskih posebnih enot v Helmandu ali Kandaharju sodelovali v srditih spopadih s talibi in drugimi afganistanskimi uporniškimi skupinami. Kot to, denimo, počno Estonci; estonski vojaki so sodelovali tudi v najhujših bitkah iraške vojne - v Faludži in Ramadiju.

Od goveje juhe v avtomehanični delavnici do vojne je le korak.

»Nikoli ne veš, kaj te čaka. Skrajno pazljivi moramo biti. Zavedamo se vseh nevarnosti,« je sredi posušenih polj na obrobju Herata dejal poveljnik voda Slovenske vojske Rok Kovše, 28, iz Velenja. Na peščeni cesti je med patruljo zagledal obarvan kamen, za katerega je sprva mislil, da je obcestna mina; najmočnejše uporniško orožje v vse bolj »asimetričnem vojskovanju«, v katerem se mednarodne sile ne znajdejo najbolje.

Tri slovenska vojaška vozila - stari hummerji - so počasi peljala po pustih poljih. Sem ter tja so jim pot prekrižali otroci ali trop ovac. Pastirji so slovensko patruljo, del dnevnih delovnih nalog zaščite oporišča, opazovali z »varne« razdalje. Isafova vozila pri domačinih po vsem Afganistanu namreč sprožajo samozaščitni pogojni refleks.

Je takšna patrulja za vas čista rutina, vprašamo poveljnika voda. »Vsekakor delujemo rutinirano, a smo vseeno zelo previdni, čista rutina je nevarna,« odgovori Rok Kovše in doda, da širjenje spopadov vsekakor vpliva na počutje med vojaki. »A tu smo, da opravimo svoje delo. Če slovenska vojska teoretično ne bi imela tako imenovanih nacionalnih omejitev in bi me poslali v Helmand, bi šel. Sem vojak,« med krajšim postankom ob ostankih stare mošeje pravi Rok, diplomirani obramboslovec, ki SV služi poltretje leto, za poklic kariernega vojaka pa se je odločil že davno. Afganistan je njegova prva misija. Ko je prišel v Herat, je bil med slovenskimi vojaki eden izmed redkih »misijskih devičnikov«. Večina jih je bila na dveh, treh, štirih misijah. Med njimi je osemnajst afganistanskih »povratnikov«.

Motivi, ki slovenske vojake vlečejo na misije - od Kosova do Afganistana -, so različni: prevladujejo želja po avanturah, profesionalnem napredku, dobrem zaslužku, razbitju dnevne 'domačijske' rutine, domoljubje in sodelovanje v mednarodnih projektih.

»Za pot v Afganistan sem se prijavil zaradi želje po novih izkušnjah. Pred potjo v Afganistan sem se štiri mesece uril v Angliji - z nami so delali izkušeni britanski borci, ki so se borili v Helmandu. Pripravili so nas na vse možne scenarije. Pred tem sem dogajanje v Afganistanu poznal le iz medijev,« je med patruljo po vzhodnem obrobju drugega največjega mesta v Afganistanu pravil poveljnik voda in dodal, da ga je dežela, kamor je prišel v uniformi in s puško v roki, vendarle presenetila.

»Moja naloga je, da po tem, ko tu naredimo tisto, kar moramo, vse svoje fante žive in zdrave pripeljem nazaj v Slovenijo,« je pod strmimi in od popoldanskega sonca razžarjenimi hribi dejal višji vodnik Damjan Dragar, 30, ki je do zdaj služil na misijah v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. »Tega se ne da primerjati. Afganistan je nekaj posebnega. Vesel sem, da sem prišel sem.« Damjan pravi, da se z razmerami v državi in širitvijo vojne ne obremenjuje. V misijah je našel svoj smisel; o njih pripoveduje z gorečim navdušenjem in brez samospraševanja.

Preigravanje verjetnostnega računa

Fantje na terenu delujejo uigrano. Tveganje je - nič več in nič manj - del posla. »Razlog, da v Slovenski vojski še nismo imeli izgub, je večplasten. Dobra izurjenost, sreča, primerna opremljenost, izbira nalog ... Zavedam se, da se kadar koli lahko zgodi kar koli,« je med vožnjo po poljih pravil poveljnik voda in osamljeno slovensko patruljo usmeril nazaj proti oporišču, na katero sem ter tja prileti kaka raketa. Včasih so proti oporišču letele stare ruske rakete, zdaj letijo nove, iranske.

Afganistanska vojna dobiva nove in nove dimenzije.

»Želel sem priti v Afganistan. Vedel sem, da je to poseben kraj z divjo zgodovino in zato velik profesionalni in osebnostni izziv. Delo tukaj me navdihuje. Mislim, da je naša prisotnost tu smiselna in da opravljamo dober posel,« je na strelišču v bližini oporišča Stone, kakih petnajst kilometrov iz mesta, pravil stotnik Miha Kuhar, 48, iz Kokre, ki v Afganistanu vodi slovensko skupino v OMLT. Njegovi fantje so se v nadvse avtentičnih razmerah pripravljali za morebiten napad na konvoj njihovih vozil. Belgijske puške F-2000 so bruhale ogenj. Fantje jih tu držijo drugače, veliko bolj zares kot na domačih vadbiščih. Strelišče namreč leži v neposredni bližini ozemlja, ki ga obvladuje lokalni uporniški vodja. V dnevih pred volitvami in na volilni dan so slovenski vojaki, ki so osem dni skupaj s pripadniki afganistanske vojske, ki jih urijo, preživeli na terenu, sodelovali pri aretaciji omenjenega uporniškega voditelja in nekaj njegovih borcev, ki so na vsak način poskušali »ogroziti« predsedniške in provincionalne volitve. Izbruhnili so tudi spopadi, a zaradi nacionalnih omejitev slovenski vojaki v njih niso sodelovali - so se pa lahko v živo prepričali o sposobnostih svojih afganistanskih učencev. Naši odlično obveščeni viri v Heratu sicer pravijo, da je omenjeni uporniški voditelj še vedno na prostosti - ameriški marinci so v (pasivni) družbi afganistanskih vojakov namreč prijeli napačnega človeka.

Nekateri izmed fantov, ki so sodelovali na do zdaj morda najbolj zahtevni terenski akciji Slovenske vojske v Afganistanu, si želijo, da bi v boju lahko šli - do konca. »Bilo je super. Za to smo se pripravljali leta. Končno smo lahko na terenu preverili, kdo smo in kako smo izurjeni. Če bi bilo po moje, bi šli še dlje,« je med urjenjem na strelišču povedal štabni vodnik Simon Godina, 37, iz Ilirske Bistrice. »Dolga leta sem v vojski in za takšno operacijo sem se pripravljal. Ne morem zanikati, da si ne bi želel še kaj več, vsaj kak manjši strelski obračun, za to smo izurjeni, to imamo v krvi,« je dodal štabni vodnik Igor Prelog iz Maribora, ki bo v Afganistanu skupaj preživel štirinajst mesecev, saj je svojo prvo misijo preprosto podaljšal. »Bilo je odlično. Velika izkušnja. Zato sem tu; da udejanjim vsa urjenja in znanje,« je pravil nadporočnik Aleš Avsec, 34, iz Novega mesta, za katerega je Afganistan prva misija. Že po gibanju in komunikaciji je mogoče opaziti, da je ogromno časa preživel na šolanju v tujini, predvsem v Veliki Britaniji. Britanci so njegov vojaški vzor. »Stara šola. Na trdo. Imajo veliko znanja in, predvsem, poguma.« Aleš večino časa preživi med urjenjem afganistanske vojske. Pri tem poslu je, pravi, najbolj pomembno - potrpljenje. Napredek je mukotrpno počasen. Njegovo delo otežuje tudi dejstvo, da je pismenih le sedem izmed stotridesetih pripadnikov afganistanske vojske, ki jih uri slovenska skupina v OMLT.

Varovanje volitev je bila prva »bojna operacija« Slovenske vojske v Afganistanu. Če bodo Afganistanci in Afganistanke morali še enkrat na volišča (vse kaže na drugi krog), bodo tudi pripadniki SV dobili - drugo priložnost. Predvolilna tesnoba in nasilje se bosta gotovo vrnila tudi na heratske ulice. Še prej bodo člani moštva, ki ga vodi stotnik Kuhar, skupaj s pripadniki afganistanskih varnostnih sil, Italijani in Američani odšli na štiridnevno humanitarno misijo, med katero bodo po vaseh zahodnega Afganistana razdeljevali oblačila in obutev, ki so jih v Sloveniji samoiniciativno zbrale njihove žene in dekleta. »To bo za nas velik preizkus. Vsi se ga veselimo, saj bomo ves čas v stiku z lokalnim prebivalstvom. Podobno je bilo tudi v času volitev. Veliko smo delali, bilo je napeto, a izplačalo se je,« pravi stotnik Miha Kuhar, ki je v mladosti delal kot novinar na Valu 202, potem pa se je pred osamosvojitveno vojno pridružil Teritorialni obrambi. Afganistan, kjer večino časa nameni usposabljanju afganistanske vojske, je njegova prva misija. Kot izkušen gorski reševalec, ekstremni smučar in alpinist v Bohinjski Beli vodi usposabljanje gorskih enot, v prostem času pa diplomant fakultete za socialno delo piše gorniško-vojaške knjige. Njegovo moštvo je bolj homogeno in izkušeno kot katero koli, ki smo ga imeli v zadnjem desetletju možnost spoznati na mednarodnih misijah SV. »Rekel sem si, da moram v svoji vojaški karieri na vsaj eno misijo v tujino. Želel sem videti Afganistan. Pravilno sem izbral. Tu je bilo zame vse novo, a hitro sem se navadil,« pravi Kuhar, ki ne bi imel dosti proti umiku dela nacionalnih omejitev. Če bi ga poslali na bojišča v Helmand, bi šel. Skupaj s svojimi fanti, tesno povezano ekipo: mnogim bi lahko bil oče. »Dovolj smo izurjeni. Dobro bi bilo videti sadove našega dela in biti skupaj z našo enoto afganistanske vojske v prav vseh situacijah. Z Afganistanci smo ves čas v stiku. Do zdaj smo večinoma imeli le dobre izkušnje. Če si do njih odprt in dostopen, praviloma ni težav,« razlaga asketski stotnik, ki je leta 2006 vodil vojaško alpinistično ekspedicijo na Aljasko. »Ko gre vojak na takšno misijo, kot je Afganistan, je zelo pomembno, da ga pri tem podpirajo najbližji. Glava mora biti čista. Treba je vedeti, da nekdo stoji za tabo in ti zaupa.« Bi bilo podobno, če bi očetje, sinovi in možje namesto v Herat odhajali v Helmand, Kandahar ali Džalalabad? Pripadniki SV v Heratu pravijo, da jih politika, s katero so povezane nacionalne omejitve, ne zanima. Tu le opravljajo svoje delo. Ali politike zanima njihovo življenje? Slovenska javnost se z (ne)smiselnostjo vojaške prisotnosti v Afganistanu do zdaj ni dosti ukvarjala. Razlog - ker še ni bilo žrtev. »Naše prisotnosti v Afganistanu po mojem mnenju ne smemo razumeti v smislu, da lahko Slovenija k uspešnosti misije prispeva s povečevanjem števila vojakov, ampak to lahko stori s kvaliteto. Kar se tiče števila enot, ne morem tekmovati skoraj z nikomer - glede kvalitete je obratno. Smo zelo, zelo kompetentni. Najuspešnejši smo pri usposabljanju afganistanske vojske; na tem, kot sem že dejal, za afganistansko prihodnost odločilnem področju lahko naredimo še veliko. Tu vidim prihodnost naših naslednjih afganistanskih kontingentov,« pravi stotnik Boštjan Močnik, poveljnik slovenskega kontingenta v Afganistanu, ki bi, če bi bilo potrebno, skupaj s svojimi možmi kadar koli odšel na bojišča Helmanda in Kandaharja.

Več v Sobotni prilogi