Praznik svobode ob nekdanjem zidu strahu

Berlin - »Gorbi, Walensa, Angie!« so vzklikali ljudje iz množice, ko se je nemška kanclerka Angele Merkel v družbi Lecha Walense in Mihaila Gorbačova popoldne sprehodila čez most na Bornholmer Strasse. Na tamkajšnjem mejnem prehodu je v noči z 9. na 10. november 1989 pod pritiskom množice prvič padel berlinski zid. Skupaj z Merklovo in dvojico legendarnih osebnosti iz časov zgodovinskega preobrata so se med rahlim naletavanje dežja čez most sprehodili nekdanji vzhodnonemškimi oporečniki in Berlinčani, ki bili na njem pred dvajsetimi leti.

Merklova je v nagovoru navdušenim ljudem, ki so se zbrali na mostu, povedala, da je bil padec zidu posledica dolgega obdobja nesvobode in bitke proti njej. »V Nemčiji nismo bili prvi, a bili smo zraven,« je pojasnila. Posebno se zahvalila nekdanjemu voditelju sindikata Solidarnost Walensi. Prvi zidak z berlinskega je namreč vsaj simbolično padel med legendarno stavko v ladjedelnici v Gdansku leta 1980. Tudi zadnjemu sovjetskemu voditelj Gorbačovu se je zahvalila, ker je pogumno dovolil, da se je zgodilo veliko več, »kakor smo lahko pričakovali«.

Ko se je po mostu sprehodila kanclerka, je Ursel Hanisch visoko dvignila naslovnico bulvarskega časnika B.Z., ki je bil v prodaji zjutraj po padcu zidu »Zidu ni več!« je bilo na prvi strani zapisano z mastnimi črkami. Hanischeva je živela v stanovanju streljaj od mostu in je na televiziji slišala izjavo člana politbiroja partije Günterja Schabowskega, da državljani lahko takoj svobodno odpotujejo na zahod. »Na stopnišču smo srečali soseda, ki je vpil, da ljudje že gredo na drugo,« se je spominjala.

»Najprej si z možem nisva upala na zahod. Malce pred polnočjo sva se le opogumila in se odpravila. V prvi krčmi sva si privoščila pivo, v pločevinki. Plačala sva ga lahko kar z našimi ostmarkami,« se je spominjala dramatične, zgodovinske noči. S trditvami, kako da je bilo življenje včasih boljše včasih bolje, se ne strinja. »To je vse pretiravanje. Saj veste, v nobeni državi sveta se ne cedita med in mleko. A mislim, da ni veliko dežel, v katerim gre ljudem bolje kakor v Nemčiji,« je še povedala.

Upokojenec, ki se je predstavil Johannes, je padec zidu pričakal na zahodu, na drugi strani mostu, ki se imenuje Bösebrücke (zlobni most). Ko se je odpravil spat, je odprl okno in videl množico ljudi. »Mislil sem, da se je zgodila nesreča, a sem nato slišal, da je padel zid. Odpravil sem se na ulico in noč preživel buden,« je povedal. Nekoliko ga jezi, ker na mostu ni več nič originalnega. Slovesnosti pa se je udeležil, da bi videl znane osebnosti. »Da bodo na gospodarskem področju težave, je bilo jasnemu vsakemu človeku,« pa je povedal glede uspeha nemške združitve.

Tudi na slovesnosti na območju, kjer se je nekdaj streljalo na ubežnike, pri spominskem centru Berlinski zid, se je zbralo na stotine ljudi. V reže v ostanku zidu pod nekdanjim strežnim stolpom so zatikali rdeče vrtnice, predsednik združenja žrtev vzhodnonemškega režima Ehrhart Neubert pa je na odru govoril o barbarskem zidu, terorju komunistov in bitki za svobodo. Eden od udeležencev slovesnosti si je okoli vratu obesil transparent z napisom »Nemška demokratična republika - Strašanski zločin prot človečnosti.«

Več v torkovi tiskani izdaji Dela