Rožnata smrt

Pred devetdesetimi leti, v zadnji četrtini prve svetovne vojne, je svet zajela epidemija španske gripe, ki je po zadržanih ocenah terjala vsaj 25, po novejših, popravljenih pa skoraj 50 milijonov mrtvih. To je trikrat več od 15 milijonov žrtev prve svetovne vojne.

Po absolutnem številu umrlih so posledice španske gripe v letih 1918-19 primerljive samo še z izbruhom kuge leta 1348, ki je pokosila dobro tretjino tedanjega prebivalstva Evrope. Posebnost španske gripe je bila, da njene žrtve prvenstveno niso bili otroci in starejši, kot pri siceršnjih epidemijah gripe, temveč mladi in zdravi, stari od 20 do 40 let, skratka ljudje v najboljših letih življenja. To je prva podobnost s sedanjo prašičjo gripo, ki je pred tedni izbruhnila v Mehiki, se razširila v ZDA in je zdaj dosegla tudi že Evropo. Druga podobnost je, da špansko in prašičjo gripo povzroča isti tip virusa gripe: tip H1N1.

Zavajajoča agencijska vest

Maja 1918 je tiskovna agencija Fabra iz španske prestolnice poslala dvovrstično vest z naslednjo vsebino: »Nenavadna oblika bolezni epidemičnega značaja se je pojavila v Madridu. Epidemija je blage narave, o smrtnih primerih še niso poročali«.

Vest je bila zavajajoča, da bolj ne bi mogla biti. Tedaj je v celi Španiji za gripo zbolelo že osem milijonov ljudi, v Madridu vsak tretji. Med obolelimi je bil tudi kralj Alfons XIII. in nekateri člani vladnega kabineta. Življenje v prestolnici je zastalo, pisarne in trgovine so bile zaprte, tramvaj ni več vozil.

Španija je bila v prvi svetovni vojni nevtralna, zaradi česar je bila cenzura tiska v njej blažja kot drugod po kontinentu. Prav tej okoliščini se gre zahvaliti, da so mediji o epidemiji v Španiji sploh poročali; v drugih državah so namreč zaradi navodil cenzorjev morali o epidemiji tedaj še trdovratno molčati. In prav to medijsko poročanje o razvoju bolezni v Španiji - čeravno nepopolno in zavajajoče - je bilo poglavitni razlog, da se je bolezni nazadnje oprijelo ime »španska gripa«. Sicer pa njeno poimenovanje v času izbruha še zdaleč ni bilo enotno: Nemci so ji pravili »flandrijska vročica«, ameriški vojaki »trodnevna vročica« ali »rožnata smrt« (zaradi pordelosti kože), Španci in Francozi kratko malo »gripa«.

V Evropo so jo zanesli ameriški vojaki

Sklepanje, da se je španska gripa pojavila najprej v Španiji in od tam razširila po svetu, je napačno. Prve primere gripe je januarja in februarja 1918 v okrožju Haskell v ameriški zvezni državi Kansas zdravil tamkajšnji podeželski zdravnik Loring Miner. Spričo silovitosti bolezenskih simptomov, ki so daleč presegali običajne, nenavadno naglega poteka bolezni in visoke smrtnosti je za pomoč zaprosil ameriške zdravstvene oblasti (U. S. Public Health Service), a njegove prošnje so ostale neuslišane. Dokazano je, da je na začetku marca 1918 gripa izbruhnila v bližnjem vojaškem taboru za urjenje Funston, ki leži zahodno od Kansas Citya, in v katerem se je za odhod na fronto v povprečju urilo kakih 56.000 rekrutov. Prvi je 4. marca zbolel kuhar; tri tedne kasneje je v taboru za gripo zbolelo 1.100 vojakov, drugih 38 je bilo že mrtvih.

S transportom ameriških čet na bojišča na stari celini je španska gripa dosegla Evropo. Prve primere španske gripe so v prvih dneh aprila 1918 zabeležili v francoskem pristanišču Brest; do konca meseca je španska gripa dosegla Pariz in kmalu so o smrtonosni bolezni poročali tudi iz drugih delov sveta. Junija so zabeležili številne primere v Indiji, na Kitajskem, Novi Zelandiji in na Filipinih. V filipinskem pristanišču Manila sta za špansko gripo naenkrat zboleli dve tretjini pristaniških delavcev, tako da ladij, ki so prispele v pristanišče, ni imel več kdo raztovoriti.

Trije valovi španske gripe

Posebnost španske gripe je bila, da je svet obšla trikrat oziroma v treh valovih. Prvi val spomladi 1918 je bil še razmeroma blag, umrljivost nizka. Najbolj ubijalski je bil drugi val, ki je svet obšel jeseni 1918. Smrtnost, ki je pri gripi običajno manj kot 0,1 odstotna, je postala 2,5 odstotna in več, gripa pa je razvila vso svojo silovitost in simptomsko sliko, ki se je ohranila do današnjega dne. Zanjo je bil značilen nagel pojav visoke vročine s sočasnim mrazenjem, hudim glavobolom in bolečinami v udih, kašljem in močnim draženjem v predelu grla in žrela. Medtem ko so nekateri pacienti razvili zgolj šibke simptome bolezni in ozdraveli v nekaj dneh, so drugi, pri katerih je bolezen prerasla v pljučnico, v izbljuvkih krvi preminili že v nekaj urah.

Tragična okoliščina pri širitvi drugega vala španske gripe je bil sočasni konec prve svetovne vojne. Ta se je končala z brezpogojno kapitulacijo Nemčije 11. novembra 1918. Radost, da je štiri leta trajajoče krvave morije konec in da je znova nastopil mir, je botrovala temu, da so si padli v objem številni tujci, ki se drugače na cesti niti pozdravili ne bi - in se na ta način nevede okužili in skokovito pospešili širjenje bolezni. Vojaške parade zmage ob koncu prve svetovne vojne so bile dobesedno usodne za stotisoče.

Vrh tega je konec vojne botroval gigantskemu premeščanju vojaških čet. Vojaki iz vojskujočih se držav so komaj čakali, da se vrnejo domov in v objem svojih bližnjih. Toda v domovino se niso vrnili samo oni sami, ampak so iz Evrope na vse konce sveta ponesli tudi smrtonosni virus. Na Novi Zelandiji, denimo, je španska gripa pokosila 8.600 prebivalcev, kar je dvakrat toliko, kolikor jih je padlo na bojiščih prve svetovne vojne.

Tretji val, ki je nastopil spomladi 1919, je bil znova razmeroma blag, izjema je bilo le njegovo pustošenje na Kitajskem.

Za špansko gripo je zbolela tretjina človeštva

Potek bolezni je bil v različnih delih sveta različno silovit. Posebej hudo prizadeti so bili Južna Amerika, Azija, Afrika in pacifiški otoki. V Indiji je bila smrtnost še posebej visoka, po ocenah je bila petodstotna, tako da je samo na indijskem podkontinentu za špansko gripo umrlo 17 milijonov ljudi. Eden od vzrokov tako visoke smrtnosti je bila sočasna lakota, ki je prizadela Indijo. Na Samoi, denimo, je umrl vsak peti prebivalec.

Španska gripa je še posebej hudo prizadela tako imenovana domorodna ljudstva, kot so npr. Maori v Novi Zelandiji ali Eskimi na Aljaski. Protiukrepi zdravstvenih oblasti proti širjenju gripe so bili tudi v tako imenovanem civiliziranem svetu pogosto neustrezni in hudo pomanjkljivi. Človeštvo takrat kratko malo še ni poznalo vzroka bolezni. Da gripo povzroča virus, so odkrili šele v tridesetih letih 20. stoletja. In šele leta 2003 je znanstvenikom uspelo ugotoviti, da je bila španska gripa zvrst tako imenovane ptičje gripe in da jo je povzročil virus tipa H1N1.

V letih 1918-19 je za špansko gripo po celem svetu zbolelo okoli 500 milijonov ljudi ali tretjina tedanjega svetovnega prebivalstva. Španska gripa ni kosila samo v strelskih jarkih prve svetovne vojne, niti ne zgolj v mestih ali na podeželju, niti ne samo med neukim prebivalstvom, ampak so njene žrtve postali tudi nekateri največji duhovi tedanjega časa. Med njimi francoski pesnik Guillaume Apollinaire, avstrijski slikar Egon Schiele in nemški sociolog Max Weber, avtor slovite študije Protestantska etika in duh kapitalizma.