Tiskane izdaje
V Kabulu so, tako kot v večjem delu države, vladale izredne razmere, do zaključka redakcije pa razen občasnih strelskih obračunov in nekaj manjših bombnih eksplozij ni bilo omembe vrednih uporniških napadov ali izgredov. Bolj krvavo je bilo v provincah Helmand in Kandahar. Oblasti napovedujejo visoko volilno udeležbo, a je bila večina volišč, ki smo jih obiskali, skoraj praznih. Volilni rezultati ne bodo znani vsaj še nekaj dni.
Pred mošejo Miladinabi v paštunskem predmestju Kabula sredi dneva ni bilo gneče. Ducat volivk in volivcev - volišča so bila ločena - je pomakalo prste v črnilo, se ukvarjalo z zapletenim volilnim postopkom in še zadnjič pregledovalo dolgo, navidez nepregledno listo predsedniških kandidatov.
Več vojakov kakor volivcev
Na enem izmed približno 7000 volilnih mest v Afganistanu je bilo veliko več vojakov in policistov kot volivcev. Vojaki in policisti so, v polni bojni opremi, nadlegovali državljane in - novinarje. V senci so se pretegovali potepuški psi. Predsedniške in provincialne volitve, ki jim mednarodna skupnost pripisuje odločilno vlogo pri določanju afganistanske prihodnosti, so bile vse kaj drugega kot praznik demokracije. Poraz je prva in druga beseda, ki sta prišli na misel kolikor toliko objektivnemu opazovalcu.
Osemnajstletna Tamina (slovensko: Želja) je na delovno mesto na volišču prišla že ob pol petih zjutraj. Na medmrežju je izvedela za možnost dvodnevne plačane pomoči pri organizaciji volitev in štetju glasov - dnevno plačilo za petnajst ur trdega dela je sedem dolarjev.
»Končala sem srednjo šolo. Nimam službe in tudi ne verjamem, da bi jo kmalu dobila. To je bila zame edina možnost za zaposlitev. O volitvah nisem vedela kaj dosti, tudi volila nisem, saj sem svojo volilno registracijsko kartico pozabila doma,« nam je povedala nasmejana Tamina.
Prihaja iz paštunskega podeželja, zato jo je na volišču, kakor angel varuh, spremljala njena mati. »V prvih sedmih urah je na tem volišču, ki je blizu najbolj naseljenih predelov Kabula, volilo štirideset ljudi. Zelo malo. Tu je nevarno in ljudje niso hoteli tvegati,« je povedalo dekle, ki ne verjame, da bi volitve lahko kar koli spremenile. Podobno je menila večina naših včerajšnjih sogovornikov.
V »talibski četrti«
Na volišču v prvi vasici na kabulskem zahodnem obrobju so bili vojaki in policisti še posebno osorni. Volišče, ki so ga oblasti postavile v športni dvorani, je namreč sredi »talibske četrti«, kjer so bili napovedani samomorilski napadi. V popoldanskih urah, ko so se prva volišča že zapirala, je svoj glas oddal tudi 28-letni vladni uradnik Matiula Gulob.
»Ne bom vam povedal, za koga sem volil, a to zagotovo ni bil predsednik Hamid Karzai,« se je nasmejal skozi redke zobe. Pričakuje, da bo volilna udeležba približno tridesetodstotna, uradni podatki o udeležbi pa bodo po njegovem mnenju bistveno, bistveno višji. Tako napoveduje mož, ki tem oblastem služi!
»Afganistanci smo pogumni ljudje. Razlog, da so volišča prazna, ni strah pred talibskimi napadi, ampak razočaranje nad oblastjo, državo, načinom vladanja, korupcijo, kriminalom, gospodarstvom, življenjem. Pri nas je vse narobe. Pred petimi leti, na prvih predsedniških volitvah, je bilo drugače. Ljudje so bili polni upanja. Po državi, predvsem pa v Kabulu, je bilo varno. Talibov ni bilo. Zdelo se nam je, da prihaja svoboda, zato smo podprli gospoda Karzaija. Ljudje zdaj vedo, da so se zmotili. Izgubili so upanje. To je razlog, da niso volili. Če kdo reče, da Afganistanci niso volili, ker jih je bilo strah, nas žali,« je razmišljal Matiula Gulob.
Več v petkovi tiskani izdaji Dela
