Talibi za petami Američanov

Herat - Vojaška oporišča mednarodnih sil v Heratu na zahodu Afganistana se polnijo. Na letališču ves čas pristajajo ameriška vojaška letala, ki v drugo največje afganistansko mesto vozijo na stotine novih ameriških vojakov, večinoma pripadnikov 82. padalske divizije (82nd Airborne Divison). Sodobne zgodovinske lekcije pravijo, da kopičenje ameriških sil pomeni - (še hujšo) vojno.

V Afganistanu to pomeni širitev vojne po vsej državi. Američani jemljejo krmilo afganistanske vojne spet v svoje roke, kar je (ne)posredna nezaupnica neučinkoviti in nekohezivni Natovi misiji Isaf, ki jo sestavlja več deset različnih vojaških kultur in kup tako imenovanih nacionalnih omejitev, ki zavezništvu jemljejo trdnost in odločnost. Na zahodu države je to mogoče opaziti na vsakem koraku. Hkrati z Američani prihajajo tudi - talibi.

»Bojim se, da toliko novih ameriških vojakov ne pomeni nič dobrega. Po padcu talibskega režima smo nekaj let dobro živeli, posel je tekel, bilo je sorazmerno varno. Nihče nam ni stregel po življenju. Svobodno smo hodili po mestu. V zadnjih dveh letih je šlo precej na slabše. V mesto so se vrnili talibi. Malo jih je, a vseeno je mogoče čutiti njihovo navzočnost. S povečano ameriško navzočnostjo bo gotovo tudi več samomorilskih napadov in podtaknjenih min in bomb,« je pred oporiščem Arena na obrobju Herata, kjer je vsako nedeljo (predvsem za pripadnike mednarodnih sil) organizirana slikovita tržnica, dejal dvajsetletni trgovec Unis Rahimi.

»Bojim se, da bi talibi spet prevzeli oblast. Spomnim se, kako je bilo včasih, in tega ne privoščim nikomur. Mojega očeta so dvakrat hudo pretepli. Prvič zato, ker si je malce skrajšal brado, drugič pa zato, ker je imel trgovino odprto v času molitve. Ves čas so mu grozili. Ko je padel njihov režim, si je moja družina oddahnila. Vsi živimo od trgovine. Prodajamo vse. Od oblek do dragega kamenja,« je pripovedoval mladenič, ki se namerava - takoj ko mu bo uspelo zbrati potrebnih 8000 dolarjev za različne podkupnine - preseliti k sorodnikom v Nemčijo ali Kanado.

Najbolje se prodaja zlato

Tu je trenutno najbolj donosna prodaja zlata. Ljudje ga kupujejo v Iranu in tu drago prodajajo. Za dva kilograma zlata bi, če bi jih imel, plačal 40.000 dolarjev, potem pa bi imel brez težav vsak teden 2000 dolarjev čistega dobička. V drugih poslih je težko uspeti. Vse temelji na družinskih povezavah z mafijo in gospodarji vojne ter na podkupninah.

Po padcu talibskega režima jeseni 2001 so se posli v Heratu ob iranski meji razcveteli. Mesto je hitro dobilo nov, modernejši obraz, mnoge ženske in dekleta so si po petih letih krute talibske vladavine razkrile obraz. A ne za dolgo. Duh svobode, ki je pred skoraj osmimi leti zajel mnoga afganistanska mesta, je bil lažen. Substanca je bila prešibka, mednarodna skupnost pa je trpljenje tukajšnjih žensk izrabila za samopromocijo.

Talibsko gibanje je na zahodu Afganistana razpršeno. Najmočnejše uporniške skupine delujejo v provincah Farah in Bagdis, kjer se talibi - v dogovoru s predsednikom Hamidom Karzaijem - že nekaj mesecev vedejo kot lokalna oblast. Talibsko navzočnost v Heratu in Farahu je močno okrepila ofenziva ameriških marincev in pripadnikov britanskih sil v sosednjem Helmandu, od koder so se talibi taktično umaknili na varna območja na zahodu države, kjer so jih mednarodne sile - izvzemši Američane - doslej pustile bolj ali manj pri miru.

To velja tudi za »slovenski« Herat, kjer je lokalni uporniški voditelj in nekdanji župan Herata (!) Gulam Jaja, v neposredni bližini oporišča Camp Stone skupaj s svojimi možmi skoraj dve leti živel mirno življenja, ki ga je sem ter tja pretresel le kak manjši, bolj ali manj folklorni strelski obračun. Gulam Jaja, po narodnosti Tadžik, je celo aktivno sodeloval z oblastmi in mednarodnimi silami, na območju, ki ga obvladuje, pa nekdanji mudžahid ni uvedel striktnih islamskih pravil, kakor to počno talibi. Tuje sile so sem prišle v imenu podpore afganistanski vladi, pomoči in obnove. Namesto tega skrbijo le za lastne interese in pri tem bombardirajo in ubijajo nedolžne ljudi po vsej državi, je Gulam Jaja izjavil pred nekaj tedni in mednarodnim silam napovedal - vojno.

Prijeli napačnega

Pred dvema tednoma, dan pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami, so mednarodne sile s podporo afganistanskih varnostnih sil vendarle udarile. Isaf je akcijo proti uporniškemu voditelju in enemu glavnih kriminalcev v regiji, ki je tesno povezan z Iranom, razglasil za velik uspeh, saj da je bil uporniški vodja zajet, v spopadih pa da sta padla tudi njegov najstarejši sin in žena, a po naših skrbno preverjenih informacijah je resnica nekoliko drugačna: uporniški voditelj je še vedno na prostosti, saj so marinci prijeli napačnega človeka. Le dan po napadu na Gulamovo uporniško gibanje je z bližnjih hribov na oporišče priletelo 13 raket. Vse so bile iranskega izvora.

»Zadnja leta je bilo tu mirno. Živimo skromno, a naši sinovi so živi. Bojim se, da bo zdaj drugače. Vedno več vojakov vidim,« je v vasici Rig, štirideset kilometrov zahodno od Herata proti iranski meji, kamor je v sredo v polni bojni formaciji pripeljal afganistansko-ameriški konvoj pomoči in med otroke razdelil nekaj deset svinčnikov, zvezkov in šolskih torbic, dejal zamišljeni starec, ki dobro ve, da se je treba bati tistih, ki nosijo darove. V tridesetih letih vojne jih je v svoji obubožani vasici srečal kar nekaj.

Iz petkove tiskane izdaje Dela