Tiskane izdaje
Od naših poročevalcev
V tej skoraj povsem pozabljeni afganistanski provinci daleč od medijev dnevno potekajo hudi spopadi med mednarodnimi silami in uporniki, ki se jih ne da preprosto oklicati zgolj za talibe. Zaradi številnih civilnih žrtev - predvsem zaradi ameriških bombardiranj - se je odporu proti mednarodnim silam zaradi zaščite domov in družin namreč pridružil tudi velik del lokalnega prebivalstva.
»Streljali smo na vse živo«
»Vsak dan smo se tolkli. Kadar koli smo šli ven, je pokalo. Tu je divje, nas pa je zelo malo,« je v malem ameriškem vojaškem oporišču ob peščeni letalski stezi na obrobju mesta Farah govoril izkušeni ameriški poročnik. Na afganskih bojiščih je preživel štiri leta, na iraških dve. »Včasih smo streljali na vse živo. Če je otrok nosil palico in sem mislil, da nosi pištolo, sem sprožil. Veliko, zelo veliko ljudi smo pobili. Tudi jaz. Zdaj vem, da tako ni mogoče zmagati v vojni,« je povsem neprizadeto razlagal poročnik, ki se je naučil paštunski jezik in se v Afganistanu, kot pravi, počuti bolj domače kot v Združenih državah. Domov se vrne le na kratek obisk, je povedal sredi vesoljske pokrajine - puščave, ki jo obkrožajo goli, rdeči in strmi hribi, kjer se temperature sredi dneva vzpenjo tudi do šestdeset stopinj.
V Farahu je vse bolj napeto. To priznavajo tudi na poveljstvu Isafa v Kabulu. »Nedvomno se je sèm pred marinsko in britansko ofenzivo v Helmandu umaknilo določeno število talibov,« pravi stotnik ameriške mornarice Larry Vasquez, poveljnik pokrajinske ekipe za obnovo (PRT) v Farahu, katere cilj je z obnovitvenimi projekti pridobiti »srca in misli« lokalnega prebivalstva. Do zdaj, kljub naklonjenosti guvernerja province Ruhola Amina, niso bili najbolj uspešni. Tukajšnji ljudje nikoli ne bodo pozabili ameriškega letalskega napada v maju, ko je bilo ubitih 150 civilistov. »V Farahu se je v zadnjem času zaradi ameriških in britanskih operacij v sosednjem Helmandu bistveno povečalo število upornikov. V nekaterih predelih pokrajine so zelo močni in postavljajo cestne zapore in nadzorne točke,« meni guverner Amin. Trenutno je v veliki in skoraj neprevozni pokrajini nekaj manj kot tri tisoč pripadnikov Nata in dvesto ameriških marincev.
Farah, ena ključnih afganskih provinc, kjer takoj za Helmandom pridelajo največ opija, bo po mnenju visokih častnikov mednarodnih sil ključno bojišče vojne. Še posebej zaradi bližine Irana, od koder preko prepustnih meja prihaja vse več orožja. Iranske rakete so uporabili tudi v zadnjih napadih na mednarodna oporišča v sosednjem Heratu, kjer je nastanjena tudi glavnina slovenskih vojakov.
Idealno za gverilo
»To so idealni kraji za gverilsko bojevanje. Ker nas je malo, lahko izvajamo le določene operacije. A treba je vztrajati - tu nam lahko uspe le s stalno navzočnostjo,« je za Delo povedal stotnik Henry S. Dixon, ki poveljuje enajstim možem. Ti so zadnje štiri mesece brez počitka preživeli na fronti črti. Po volitvah, ki so tudi v Farahu močno povečale število samomorilskih napadov in podstavljnih obcestnih min in bomb, bodo njegovo izčrpano »ekipo« zamenjali pripadniki 82. zračne divizije.
Oporišča mednarodnih sil v Afganistanu so prenapolnjena. V državo po načrtu Baracka Obame prihaja tisoče in tisoče novih ameriških vojakov. Natova misija Isaf zato vse bolj postaja izvajalka ameriških načrtov. Združene države zdaj žezlo operacij jemljejo nazaj v svoje roke. Kopičenje ameriških sil na določenem območju, podkrepljeno s številnimi zgodovinskimi primeri, zagotovlja »veliko vojno«. Afganistan, ki se je po padcu talibskega režima novembra 2001 za kratek čas osvobodil vojnega jarma, je nepovratno na poti v nov dolgoleten in vsesplošen spopad.
Celo poveljnik vseh Natovih sil v Afganistanu general Stanley Mc Chrystal je v svojem zadnjem intervjuju priznal, da razmere v državi v času po padcu talibskega režima nikoli niso bile slabše in dodal, da so talibi svoje delovanje iz svojih tradicionalnih središč Kandaharja in Helmanda razširili tudi na sever in zahod države. »Talibi so mednarodne sile prisilili v spremembo taktike. Sovražnik je zdaj zelo agresiven. Moramo ustaviti njihovo širitev, zaustaviti njihovo pobudo,« je dejal general Mc Chrystal in ob tem opozoril, da bodo številke žrtev med tujimi vojaki v Afganistanu »tako visoke še nekaj mesecv«. Prvi Natov in ameriški vojak pod Hindukušem si želi, da bi Amerika še naprej povečevala svojo vojaško navzočnost.
»Povečevanje mednarodne vojaške prisotnosti v Afganistanu bo le še poslabšalo že tako grozljive razmere v državi. Mednarodna skupnost na čelu z Američani dela napako za napako,« trdi Malalaj Džoja iz Faraha, ki je bila leta 2005 kot najmlajša poslanka v zgodovini izvoljena v parlament. Zdaj je že dve leti obkrožena s telesnimi stražarji. Skrajneži in oprode gospodarjev vojne, ki jim je večkrat stopila na prste, ji ves čas strežejo po življenju. Borka za ženske pravice - »Zdaj ni nič bolje kot pod talibi« - skupaj z družino živi v varnih hišah, od koder obsoja podkupljeno oblast Hamida Karzaja, predsedniške in lokalne volitve pa razume kot »ceneno masko demokracije«.
»Vse, kar je bilo mogoče storiti narobe, je bilo storjeno narobe. Bojim se, da ni izhoda,« pravi Malalaj Džoja.
