Vse maske koroškega velikonemštva

Koroška oblast obletnico slavi z zacementiranjem njegovega kulta: odprli so muzej o njem, uredili romarsko mesto na kraju nesreče pred Ilovjem pri Celovcu, mati pa naj bi izdala knjigo spominov.

Objavljeno
11. oktober 2009 12.36
Barbara Kramžar, dopisnica iz Celovca
Barbara Kramžar, dopisnica iz Celovca
Leto dni mineva od tragične smrti koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja v avtomobilski nesreči s preveliko količino alkohola v krvi in previsoko hitrostjo. Koroška oblast obletnico slavi z zacementiranjem njegovega kulta: odprli so muzej o njem, uredili romarsko mesto na kraju nesreče pred Ilovjem pri Celovcu, mati naj bi izdala knjigo spominov, sestra političarka pa o njegovem razumevanju svobode.

Toda to je enaindvajseto stoletje, meka komunikacije, obdobje zatona zasebnosti, in pravzaprav je najbolj presenetljivo, da so lahko družina, občudovalci in pripadniki njegovega Zavezništva za prihodnost Avstrije BZÖ tako dolgo slikali kultno podobo po svojem okusu. Zdaj ko se je nemškemu časopisu Bild izpovedal mlad moški, ki zatrjuje, da je bil Haiderjev dolgoletni ljubimec, tudi pred javnostjo vstaja resnični Jörg.

 

Če drži njegova pripoved, je zdaj jasno, kaj se je dogajalo v tistih dveh časovnih luknjah v urah pred smrtjo. Če bi se še tretjič in ga ljubimec zaradi jutranjih obveznosti ne bi zavrnil po polnočnem odhodu iz gejevskega bara, bi bil morda še med živimi in bi lahko sam naprej gradil svoj kult, kar je, izjemno karizmatičen, znal početi z levo roko. Tako pa vsi muzeji in vse knjige dobro premišljenih spominov ne bodo mogli preprečiti javnega odkritja resnične osebnosti koroškega deželnega glavarja.

 

»Und das ist gut so,« bi morda dejal odkriti gej med nemškogovorečimi politiki, berlinski župan Klaus Wowereit. Z izpovedjo mladega ljubimca se namreč počasi sestavljajo koščki Haiderjeve zapletene sestavljanke, veliko bolj postaja razumljivo, zakaj je za izjemno bistri človek reagiral tako, in ne drugače, zakaj je karizmatični politik vodil takšno politiko, in ne drugačno. Mati Dorothea pripoveduje o fantku z neznansko voljo odkrivanja in preizkušanja novega. Mi pa si lahko zdaj predstavljamo odraščanje fanta, ki si ni upal odkrito izpovedati prave spolne usmerjenosti in se je, briljanten kot vedno, briljantno naučil igrati številne vloge, za katere je mislil, da jih od njega pričakujejo. Kmalu je spoznal, da lahko kljub vsemu živi lastno razburljivo življenje, ker zna ljudi dovolj začarati, da mu verjamejo na besedo ter mu odpustijo vse, vsaj dokler se ne odkrito prizna za tisto, kar je. To ni bilo težko, vse do smrti je bil pametnejši tudi od nasprotnikov.

 

Prav zaradi večnega igranja je v politiki lahko postal - ne, moral je postati - vrhunski avstrijski politični populist. Kako bi se lahko sicer uprl skušnjavi, da z razplamtevanjem pritlehnih čustev in vodenjem politike s kratkoročnimi ciljni z lahkoto doseže vse, kar hoče, ne le zase, ampak tudi za svojo deželo? Skorajda bi se zmagoslavno povzpel celo na avstrijski zvezni politični oder, če ne bi bilo na določeni točki igranje politike le preveč naporno. Za resnične politične spremembe je nujno zahtevno izpraševanje samega vase, izživetje lastnih neznanskih dvomov in strahov, iskanje poguma. Jörg Haider si je v takšnih trenutkih pomiritev verjetno poiskal pri prepovedanih ljubeznih, zato je moral ostati na poti prikrivanja.

 

Več v tiskani izdaji NeDela.