Francija je svobodna družba, tudi v bogokletju

Potem ko se je danes na posebnem porotnem sodišču v Parizu začelo sojenje 14 obtoženim sodelovanja v terorističnih napadih januarja 2015, se napoveduje zgodovinsko odmeven in, ker so zločinci mrtvi, težaven proces: 49 dni zaslišanj 144 prič vse do 10. novembra in vključenost okrog dvesto oškodovancev oziroma zasebnih tožilcev. Javnost je karseda pozorna, kajti v zadnjih petih letih je v džihadističnih napadih po Franciji umrlo vsaj 258 ljudi.

Kot se še spomnimo, so 9. januarja 2015 – potem ko so na sedežu satiričnega tednika Charie Hebdo, v judovski trgovinici Hyper Cacher in v napadu na policistko v Montrougeu pobili 17 ljudi – umrli tudi trije džihadistični napadalci. Pet let pozneje očitajo obtoženim, da so atentatorjem: bratoma Saïdu (34 let) in Chérifu Kouachiju (32 let) ter Amedyju Coulibalyju (32 let), pomagali organizacijsko; od priprave akcij do finančne podpore, tudi preskrbe z orožjem in vsem drugim.



Med obtoženo štirinajsterico so posamezniki, ki so za zapahi in eden pod sodnim nadzorom, še za tri je napisan nalog za prijetje in jim bodo sodili v odsotnosti (Coulibalyjevi ženi ter bratoma Mohamedu in Mehdiju Belhoucinu, ki so se menda odpravili v Sirijo oziroma Irak že pred napadi). Ob začetku procesa je odprto temeljno vprašanje, kdo je bil naročnik atentatov: ali res Al Kaida in Islamska država ali kdo tretji.

Karikatura ni sovražni govor

Kakšno pa je pet let po tragičnih dogodkih razpoloženje v Franciji? V današnji izdaji tednika Charlie Hebdo so se odločili ponovno objaviti karikature Mohameda, čeprav so bili zaradi njih tarče napada. »Nikdar se ne bomo skrivali. Ne bomo odnehali,« javno sporoča direktor časopisa, znan pod umetniškim imenom Riss, zato ne, »ker je sovraštvo še vedno med nami«, le potuhnilo se je na »svojem neusmiljenem križarskem pohodu«.

Odločitev, da francoski novinarji ob pričetku procesa karikirajo preroka, so takoj problematizirali v Pakistanu, medtem ko so v francoskem svetu za muslimansko vero (Conseil français du culte musulman, CFCM) pozvali vernike, naj risbe spregledajo, češ, svoboda do ustvarjanja karikatur je zagotovljena vsem, prav tako svoboda, da so nam te všeč ali ne; nič ne upravičuje nasilja. Predsednik Emmanuel Macron se je, potem ko so ga za mnenje povprašali med obiskom v Libanonu, prav tako zavzel za svobodo govora, za vse svoboščine v Franciji, tudi za »pravico do bogokletja«, in poudaril, da »karikatura ni sovražni govor«.



​Hkrati rezultati ankete, ki so jo za AFP opravili pri Ifopu, kažejo, da Francozi večinsko podpirajo satirično linijo tednika Charlie Hebdo, saj jih 59 odstotkov meni, da so novinarji ravnali prav, ko so (najprej že) leta 2006 objavili karikature Mohameda – svoboda izražanja je temeljna svoboščina. Nasprotno jih tretjina meni, da so z objavo naredili napako, samo po nepotrebnem da so provocirali.​ Sociološko je prav tako povedno, da 82 odstotkov muslimanov v Franciji obsoja smrtonosni napad na tednik, med splošno populacijo pa je delež 92-odstotni. Toda mlajši ko so anketiranci, manj je čutiti ogorčenja: med muslimani, starimi od 15 do 24 let, je obsojanje 74-odstotno, med splošno populacijo od 15 do 17 let pa 67-odstotno. A če se po eni strani zdi, da je med mladimi več brezbrižnosti, po drugi strani mladi muslimani vse močneje občutijo vero: za 74 odstotkov tistih pod 25 let je že pomembnejša od vrednot republike. ​

Cinično posmehovanje

Tokratno sojenje – zaradi novega koronavirusa je bilo preloženo za nekaj mesecev, zaradi zgodovinske pomembnosti pa ga bodo v celoti posneli za arhiv, ne pa tudi predvajali v javnosti – je že drugo v Franciji, povezano z islamističnimi atentati. Pred tremi leti so na dvajset let zapora zaradi sokrivde obsodili brata pokojnega Mohameda Meraha, ki je 2012. v Toulousu in Montabaunu ubil sedem ljudi. Po pritožbi mu je višja instanca lani naložila še za deset let več zapahov.



Svetovna javnost si je tragiko v Parizu januarja 2015 zapomnila tudi po protiterorističnem pohodu, na katerem se je nekaj dni po napadih zbralo približno štiri milijone ljudi in skoraj vsa svetovna politična elita, prijateljska in zavezniška, sprta in celo sovražna. Za mnoge je bil to primer brez precedensa v zgodovini, a slab primer: cinično posmehovanje ožaloščeni javnosti. Po tistem so teroristi ponovno močno udarili v Parizu 13. novembra istega leta.