Tiskane izdaje
Vprašanje so si zastavili zunaj Francije, pri New York Timesu, na primer, in poudarili težko nalogo – preobraziti državo –, ki jo mora za Francoze opraviti predsednik François Hollande skupaj s premierom Jean-Marcom Ayraultom in ministrsko ekipo. Ne bo lahko, tudi zaradi pregovorne francoske samovšečnosti in »zvišanega« mnenja, ki ga imajo Francozi o sebi.
Čutijo se evropske voditelje in eno prvih sil v svetu, hkrati pa ne gre puščati vnemar, da je »življenje v Franciji za večino še vedno precej udobno in tudi sodni dan je daleč«. In vendar so povsem logična in na mestu vprašanja, kako dolgo bo zdržal model, ki zagotavlja nemalo socialne varnosti, varne pokojnine in za mnoge odhod v pokoj pri šestdesetih letih ali prej, tudi po pet ali šest tednov dopusta na leto in za povrhu zakonodajo, ki dobro ščiti delavca pred cesto.
Za številne je odgovor na dlani: ne bo zdržal, zagotovo ne brez korenitih reform pokojninskega in davčnega sistema, pa tudi trga dela, in nič manj brez predrugačenja pričakovanj ljudi. Da »se ne bi spremenilo nič, se mora spremeniti vse«, je morda bolj kot kdaj prej na mestu misel pisatelja Giuseppeja Tomasija di Lampeduse, tako pa se ljudje preveč bojijo sprememb. Ideološko in v besedah se imajo za levičarje, nočejo pa se po desničarsko odreči udobju starih časov. Novi časi zahtevajo sveže misli, ne samo kratkoročnih, kar zmore politika, ampak predvsem dolgoročne, na katere opozarjajo intelektualci. In s čim se ta hip ukvarja francoska politika?
Varčevanje vsepovsod
Proračun 2014 je trenutno ob romski problematiki ena prvih politično-medijskih tem v Franciji, potem ko je v sredo vlada predstavila predlog zakona o financah. Med drugim predvideva, da bodo za slabih 15 milijard sklestili stroške in za tri milijarde dvignili davke. Francoski minister za ekonomijo Pierre Moscovici poudarja, da bosta pri sprejemanju proračuna v ospredje že postavljena rast in boj proti brezposelnosti. Da bi izpolnili pogoje, ki jih je Franciji naložila Evropska unija v zameno za dve leti odloga pri doseganju 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja (letos bo še 4,1-odstotni in prihodnje leto 3,6-odstotni), »bosta potrebna zgodovinski napor in velika politična sprememba«, saj računajo, da bo rast 0,9-odstotna, inflacija 1,3-odstotna, dolg pa se bo zvišal na 95,1 odstotka BDP proti sedanjim
Svoje bodo morali prispevati država (za 9 milijard naj bi shujšala ministrstva), socialna sfera (6 milijard na račun socialne varnosti in pred nedavnim sprejete pokojninske reforme) in lokalne skupnosti. »Varčevali naj bi na malone vseh področjih.« Pa to, kakor poudarja minister Moscovici, ne pomeni, da bodo poslabšali storitve državljanom, ampak jih bodo, kakor optimistično pomirja, posodobili. Ali z drugimi besedami: prihodnje leto bodo v javnem sektorju odprli malo manj kot 11.000 novih delovnih mest (večino v javnem šolstvu, izobraževanju iz kmetijstva in na univerzah), več kot 13.100 pa jih bodo zaprli (največ v ministrstvih za obrambo, ekonomijo in finance, za stanovanjsko politiko, pa tudi za notranje zadeve). Izračun pokaže, da bo za dobrih 2140 manj javnih služb.
Komaj je vlada predstavila številke, že se je usul plaz kritik, tako na desnici kakor na vladajoči levici. Nekdanja ministrica za proračun Valérie Pécresse iz opozicijske UMP je prepričana, da vlada prireja resnico in da bodo prihodnje leto francoska gospodinjstva (zaradi višjega DDV, ukinitve nekaterih davčnih olajšav za družine z več otroki, na primer ...) obdavčena za v celoti 12 milijard evrov. Govori o davčnem »overdosu«, zaradi česar da se bo bistveno poslabšala kupna moč Francozov.
Napor bo hud, za mnoge, kakor je zdaj slišati svarila, prehud. Ni malo pomislekov, češ, posledice bodo tudi dolgoročne, saj se bodo zelo verjetno poslabšali demografski trendi. Ni pričakovati, da se bodo pari še odločali za več otrok, če jih bo država skromneje podpirala. Po drugi strani je slišati mnenja številnih, kako je državi – Francija je bila doslej zelo socialna, če ne v primerjavi z mnogimi drugimi okolji kar darežljiva – treba pomagati, davki pa so prva oblika pomoči.
Kritiki odkimavajo, češ, ljudje bodo čedalje manj trošili, zato si ne gre delati utvar, da se bo kmalu spet zagnalo gospodarstvo, da se bo končno povečala konkurenčnost in zmanjšala brezposelnost. Tudi v združenju delodajalcev Medef zaskrbljeno ponavljajo, da se leva vlada loteva težav na napačnem koncu. Po svoje jim hitijo v bran intelektualci, ki jih pri Mondu enkrat na teden, sistematizirano z intervjuji, vabijo k premisleku o francoski prihodnosti.
Apokalipsa kot priložnost
Francoski filozof in sociolog Bruno Latour opozarja, da smo se znašli v »revolucionarni situaciji«. A »revolucija«, ki jo doživljamo danes, nima veliko zveze z izrazom, kakor ga razumemo iz preteklosti. Čas, ki ga živimo, je drugačen, zdaj se je treba hkrati osredotočati »na človeka, na podnebje, ne le na svoje, ampak v najširšem pomenu, torej tudi na podnebje drugih, zunaj nacionalnih meja«. V razmerah, ki so apokaliptične in revolucionarne hkrati, še vedno ne vemo, kako skupaj politično delovati, zato pa vsa dosedanja mednarodna podnebna pogajanja niso pripeljala nikamor. Leto 2015, ko bo podnebna konferenca v Franciji, bo pokazalo, ali je sčasoma napredek vendarle mogoč.
Latour sicer verjame, da »apokalipsa« ne pomeni katastrofe, ampak je napoved drugačnih časov. Težko sprejema, da je Francoze strah prihodnosti, ko pa imajo danes veliko več možnosti kot kdaj prej. Ničesar ne morejo izgubiti, razen pesimizma. V resnici niti niso pesimisti, ampak nergači. Da bi spet lahko verjeli v čas, ki ga živimo – v tako imenovano »prenovljeno modernost«, se mora korenito in povsem spremeniti država, ne pa da z zastarelimi instrumenti nastavlja ovire in, na primer, birokratsko blokira državljane pri inovativnosti. Tudi vprašanja, povezana z ekologijo, opozarjajo, da je treba vse premisliti na novo, na novo definirati, kaj pomeni »skupno dobro«.
