Tiskane izdaje
»Francija mora pogledati v oči svoji preteklosti, ni pa se ji treba zanjo opravičevati.« S temi besedami je francoski notranji minister Claude Guéant zavrnil zahtevo dela javnosti, da bi se uradni Pariz vendarle že moral opravičiti za krvavi 17. oktober 1961.
Tragični dan, ki se je raztegnil v tedne, sega v temačni čas alžirske vojne, ko se je na tisoče alžirskih delavcev v Parizu odločilo, da bodo mirno protestirali proti policijski uri, ki jo je samo za muslimanske Francoze iz Alžirije v začetku oktobra istega leta zapovedal tedanji prefekt pariške policije Maurice Papon. Na pobudo alžirske narodnoosvobodilne fronte FNL oziroma njene francoske federacije so na ulice glavnega mesta stopili z miroljubnimi sporočili, brez orožja, tudi v družinskem krogu, vendar iz upora proti rasističnemu in diskriminatornemu ukrepu pariških oblasti. Mnoge je ta korak stal življenja. Mirne demonstracije so se namreč izrodile v krvavo nasilje, več kot deset tisoč ljudi so aretirali, jih mučili, streljali nanje in jih potiskali v Seno. In vendar govori uradna zgodovina še vedno o samo nekaj deset do sto ranjenih in mrtvih, medtem ko je po prepričanju nekaterih zgodovinarjev število smrtnih žrtev bistveno večje. »Črni oktober« da je vzel več sto življenj, številna trupla so še veliko pozneje plavala po Seni, vse do Le Havra in naprej po Rokavskem prelivu.
Javnost terja opravičilo
Francoska politika se ni za pokol nikoli opravičila, tudi ob 50. obletnici notranji minister Claude Guéant ni izrekel besede oprostite. Javnost že leta terja opravičilo tako, da se vsakega 17. oktobra odpravi na ulice, po katerih so se 1961. podali alžirski protestniki. Letos se je med 5000-glavo oziroma po podatkih policije 2200-glavo množico pomešala tudi opozicijska levica: pred kratkim izvoljenega socialističnega kandidata za predsednika države 2012 Françoisa Hollanda je bilo, v družbi nekaterih strankarskih kolegov in zgodovinarjev, videti na mostu Clichy. Prišel je, da bi v reko spuščal vrtnice in tako izkazal solidarnost potomcem družin, ki jih je krvavi dogodek zavil v črnino, visoka politika pa vse do danes ni priznala pomena tega tragičnega trenutka v novejši zgodovini.
Spregovoriti in
prevzeti odgovornost
Da si pred temačno resnico iz preteklosti ni mogoče v neskočnost zatiskati oči, kažejo nekatera spominska obeležja, za katera so poskrbele lokalne skupnosti: poleg mostov Clichy in Saint-Michel nosi spominsko ploščo tudi most Bezons, medtem ko naj bi v občini Blanc-Mesnil po »17. oktobru« poimenovali trg... Sporočila, ki so jih ob letošnji obletnici izrekali manifestanti – od levih politikov, tudi pariškega župana Bertranda Delanoëja, do zgodovinarjev in aktivistov – so jasna. Kakor so zapisali pri odboru 17. oktober 1961–17. oktober 2011, »Francija še vedno ni prevzela odgovornosti za kolonialne vojne, ki jih je bíla, še zlasti ne za vojno v Alžiriji, kakor tudi ne za celo vrsto dramatičnih dogodkov in grozot, ki jih je povzročila.« Še danes da ni malo takih, ki si upajo govoriti »o dobrih plateh kolonizacije«, in tudi šolski sistem molči o najbolj sramotnih trenutkih.
