Tiskane izdaje
Jeruzalem − Izraelska letala in vojaška mornarica še naprej silovito obstreljujejo in bombardirajo območje Gaze. Kljub stalnemu zagotavljanju izraelskih oblasti, da gre za »spopad s Hamasom«, število civilnih žrtev strmo narašča, bolnišnice pa so polne ranjencev. Hamas, na drugi strani, nadaljuje z raketiranjem izraelskih mest.
Napetost ste stopnjujejo tudi na okupiranem Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, kjer so pred tednom dni zaradi brutalne smrti palestinskega dečka potekali največji protesti po jeseni leta 2000, ko je izbruhnila druga palestinska intifada. Vzdušje je skrajno napeto, povsod mrgoli izraelske policije. Na cesti, ki vodi proti Tel Avivu, smo ponoči, ko so vseskozi tulile sirene, ki opozarjajo na raketni napad, videli številne vojaške priklopnike, ki so proti območju Gaze vozili tanke. Izraelska vojska krepi svojo prisotnost na mejah palestinske enklave in stopnjuje mobilizacijo. A za zdaj se zdi, da bi se izraelski premier Benjamin Nentanjahu, ki judovske države še nikoli ni vodil v vojnem času, kopenskemu posredovanju − za razliko od svojih generalov − rad izognil. A posebne enote izraelske vojske so davi že vkorakale na ozemlje Gaze. V soboto je varnostni svet Združenih narodov soglasno pozval k prekinitvi ognja. Odziva iz Tel Aviva in Gaze ni bilo.
Doslej je bilo v napadih na Gazo ubitih več kot 160 ljudi, ranjenih pa okoli tisoč. Po podatkih Združenih narodov je med njimi 77 odstotkov civilistov. Številni moji sogovorniki sporočajo, da v Gazi vladajo grozljive razmere. »Bombe in rakete padajo tudi zdaj, ko se pogovarjava. Vse gori. Nihče si ne upa nikamor iti. Huje je, kot je bilo leta 2008 in 2012. Tu sem bil med vsemi izraelskimi bombardiranji − ta vojna je najbolj grozovita,« mi je dopoldan iz območja Gaze sporočil Rami Abdu, sicer sodelavec Evropskega centra za odnose s Palestino s sedežem v Bruslju. »Predstavljaj si, da lahko tvoji otroci, žena in starši vsak trenutek umrejo. Da lahko tebi kadar koli odstreli noge. Da se vse konča ... Bolnišnice so polne. Zmanjkuje zdravil, medicinskih pripomočkov in hrane. Tudi pitne vode skorajda ni več − izraelska letala so bombardirala tudi dve vodni zajetji. Raketa je v petek zadela celo organizacijo, ki skrbi za hendikepirane osebe in tri ljudi ubila. Umirajo civilisti. Otroci ...« je Rami hitel s poročanjem o razmerah na enem najbolj naseljenih področij na svetu, kjer v ozkem, komaj štirideset kilometrov dolgem in dva kilometra širokem obalnem pasu živi ... životari skoraj dva milijona ljudi.
Palestinski aktivist, ki je vedno zagovarjal mir in pogajanja, bo v Gazi ostal do konca vojne. S svojo družino. Na svojem domu. »Gaza je moja usoda. Ne bom bežal. Bojim se, da bo vsak dan huje. Izrael je izkoristil ugrabitev treh judovskih dečkov na Zahodnem bregu in sprožil veliko operacijo proti Hamasu, ki jo je že dolgo pripravljal. Ne verjamem, da gre za naključje. V Gazi smo v zadnjem tednu priča neselektivnemu kolektivnemu kaznovanju,« je pretreseno, a odločno nadaljeval Rami Abdu in dodal, da v Gazi zdaj tudi najbolj miroljubni Palestinci ne nasprotujejo Hamasovemu obstreljevanju južnega Izraela. »Umrlo je 160 Palestincev in noben Izraelec. Mediji pišejo samo o Hamasovem raketiranju Izraela. O tem, da smo Palestinci sprožili novo vojno. To je velika laž, ki močno boli. Vedno je bilo podobno, a tako malo podpore za palestinsko stvar ni bilo še nikoli. Za to smo verjetno krivi tudi sami, ker v vseh teh letih nismo uspeli vzpostaviti medijske 'mašinerije'. Zdaj pa se bom poslovil. Nočem umreti. Ne, nočem umreti,« je Rami hitro zaključil pogovor.
