Gene Sharp in kultura nenasilja

Zadnje ljudske vstaje v nekaterih državah, ki so se končale tudi s padci tamkajšnjih predsednikov, kot v Egiptu in Tuniziji, so izvedli mladi, izobraženi ljudje, pri čemer so si obilno pomagali s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, svetovnim spletom in po novem celo Twitterjem. Vendar se je šele zadnje dni pokazalo, da je mogoče zaslužne za njihove podvige iskati tudi na povsem drugem koncu – številni svetovni mediji v zvezi s tem omenjajo zlasti izjemen vpliv, ki da ga je na te dogodke imel že triinosemdesetletni ameriški teoretik in mislec iz Bostona Gene Sharp. O njem so se te dni razpisali tako v New York Timesu kot v številnih drugih uglednih časnikih, v Wikipedii pa je o njem mogoče izbrskati, da mu pravijo tudi Machiavelli nenasilja in Clausewitz nenasilne vojne.

Kot kaže, je bil zunaj širše javnosti vendarle manj znan, čeprav je zelo veliko pisal prav o nenasilnem boju, seveda predvsem za politične cilje. Iz politične teorije je doktoriral na Oxfordu in je zaslužni profesor političnih znanosti na Univerzi Massachusetts Dartmouth, skoraj trideset let pa je bil tudi raziskovalec na Centru za mednarodne zadeve na Harvardu. Že leta 1983 je ustanovil neprofitno organizacijo Albert Einstein Institution, usmerjeno v proučevanje uporabe nenasilnih akcij v svetovnih konfliktih. Zato mu še zdaj priznavajo izjemen vpliv na številne organizacije po svetu, ki so se postavile po robu nekaterim diktatorjem. Kot je mogoče izvedeti, je pred dobrim desetletjem sodeloval tudi pri ustanavljanju srbskega gibanja Odpor, ki mu je naposled uspelo zrušiti Slobodana Miloševića.

Toda širšo pozornost mednarodne javnosti si je očitno prislužil šele po nedavnem padcu Egipčana Hosnija Mubaraka, saj je v številnih zapisih o njem mogoče prebrati, da so tudi protestni dogodki v Kairu »ekstenzivno črpali iz njegovih idej«, podobno pa da velja tudi za gibanje mladih v Tuniziji, veliko prej pa tudi že v razno obarvanih revolucijah ali prevratih v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Njegovo delo From Dictatorship to Demokracy (Iz diktatorstva v demokracijo), prvič izdano leta 1993, potem pa večkrat ponatisnjeno, je kot nekakšen priročnik za izganjanje avtokratov za izhodišče uporabil ne le beograjski Odpor, temveč tudi gruzinska Kmara, ukrajinska Pora, kirgiška organizacija KelKel ali beloruska Zubr in še številni drugi, vse do zadnjih dni. Knjiga šteje 93 strani, s spleta pa jo je mogoče sneti v kar 24 jezikih. Sharpove nauke iz knjige Civilian-Based Defence (Državljanska obramba), izdane leta 1990, so menda uporabljale celo litovska, latvijska in estonska vlada, ko so se leta 1991 pripravljale na odcepitev od takratne Sovjetske zveze. Večino njegovih del je mogoče dobiti na spletni strani Albert Einstein Institution, skupaj z njegovo zbirko 198 metod nenasilne akcije (198 Methods of Nonviolent Action iz leta 1973), ki govori o številnih taktičnih možnostih, tudi gladovnih stavkah ali na primer razkrivanju tajnih agentov ipd.

International Herald Tribune je daljši prispevek o njem naslovil kar z mislijo, da se iz Bostona po svetu širi in kipi kvas svobode. O samem Sharpu, ostarelem ameriškem intelektualcu, živečem v hiši iz opeke sredi nekakšnega delavskega predmestja v vzhodnem Bostonu, pa je mimogrede omenil, da s svojimi sključenimi rameni in belolaso glavo res ni videti nevaren možakar pa tudi interneta še ne obvlada povsem. Vendar pa so za svetovne despote, nadaljuje časnik, njegove ideje lahko fatalne, čeprav je še med Američani le malokdo že slišal zanj, saj jih le malo ve kaj več o njegovem večdesetletnem praktično usmerjenem opisovanju nenasilne revolucije.

Organizacija International Center on Nonviolent Conflict, ki po svetu usposablja »aktiviste za demokracijo«, je imela pred leti svojo delavnico tudi v Kairu, med njenim učnim gradivom je bilo tudi omenjenih 198 metod, tako usposobljeni aktivisti pa so pozneje nadaljevali še svoje delavnice in širili tudi Sharpove ideje. Kot je za IHT povedala egipčanska blogerka in zelo aktivna udeleženka zadnjih dogodkov Dalia Ziala, so bili prav ti aktivisti zelo aktivni tudi v tunizijskem prevratu, poleg tega pa so nekateri med njimi prevedli v arabščino pomembnejše dele Sharpovega temeljnega dela in upoštevali zlasti njegovo »sporočilo o napadanju slabosti diktatorjev«.

Gene Sharp je kljub vsemu, kot ga te dni opisujejo novinarji, pravzaprav precej sramežljiv in zavrača splošno prepričanje, da bi bil tako zelo pomemben pri zadnjih dogodkih, ki tudi spreminjajo svet. Ponavlja, da je bolj mislec kakor revolucionar, čeprav se je v mlajših letih udeleževal tudi raznih sedečih demonstracij (sittingi), kot nasprotnik vojne v Koreji je devet mesecev moral preživeti v zaporu v Connecticuttu, bil pa je tudi med očividci krvavega zatrtja protestov na Tiananmenu. Trdi, da ni imel stikov s sedanjimi protestniki v Kairu, zato da je tudi bolj mimogrede izvedel, da so Muslimanski bratje njegovo temeljno delo Od diktature v demokracijo dali celo na svojo spletno stran. Glede na dogodke v Egiptu in Mubarakov odstop zato le skromno dodaja: »Egiptovski ljudje so to storili, ne jaz.«

Pravkar je oddal rokopis knjige s pomenljivim naslovom Sharp's Dictionary of Power and Struggle: Terminology of Civil Resistance in Conflicts (Sharpov slovar moči in boja: Terminologija državljanskega odpora med konflikti). Vsekakor pa se ga marsikje bojijo, saj ga je Iran leta 2008 skupaj s Georgeem Sorosem in Johnom McCainom razglasil za agenta Cie.